Kam je šlo???

Povej mi... Kam gre vse skupaj?
Kam zgineva ta čas?
Kam gremo mi?
Kaj si želim?

Kam je odšlo tisto moje veselje? Zakaj je sploh odšlo?

Vse je izpuhtelo... Kar nekam... Nenadoma.

Povej mi, kaj me naredi veselo? Veš pozabila sm... spomnim se samo tega kar me je razžalostilo...

Vedno isto... ZMERAM!!!!! Prej te besede nisem poznala... Je ni bilo v mojem slovarju... Ampak prišla je s tabo...

Ja znate me razočarati. VSI po vrsti!!!! Vsi ste isti...
Bi samo pokazala hrbet... Pa bi šla.
Kaj bi bilo potem???

Jah res ne vem kam je šlo prijatelstvo... Kdaj se je zaključilo? Pa zakaj?
Sovražim priliznjenost, ljubosumje, zlobne besede, hinavščino,... Sovražim vse, kar je povezano z neresničnim prijateljstvom!!!!

In kdo je spet kriv!? JAZ!!!! Zmerom jaz.
Pa naj tako ostane...

Spet kr en dan

Tak čuden, turoben, siv... Že vidim, da bo spet kr nekej.

Najrajš bi se skrila nazaj pod kovter in ostala tam cel dan...
Preveč reči se mi podi po glavi... Čist preveč. Pa nč se mi ne da... NIČ!!! No da se mi zabušavat;), pa kofe pit, pa kujat se mi tud da pa zihr še kej...

Jah razmišlat... To tud... Sploh o preteklih dnevih... Takih lepih, zoprnih, nasmejanih rahlo... itd.

Ampak vem, če se skrijem pod kovter in ostanem tam 5 minut se bo spet obnovila celotna zgodba... Tista zanimiva, ki ni za javnost ampak sam zame;)

....

Nekega jutra ko se zdani

in se glave ohladijo

vsak odide svojo pot.

Nekega jutra ko se zdani

in se solze posušijo

nekega jutra ko se zdani.
....

(Pre)Zgodnje razmišlanje;)

Tokrat v rahlo zaspani in filozofsko obarvani miselnosti, bolj optimistično kot ponavadi, ampak še vedno na svoj način jest...

Ja se zgodi, da začnem kdaj razmišlat. In pol se to dogaja v nedogled... Pa si rečem, da ne bom več ampak enostavno ne morem nehat;) No in na koncu dobimo vn zblojenost, ki je hudo pripomore še zaspanost (ja tipkovnco komej vidm...)

No in potlej začne letet vn iz mene... Moje prečudovite ugotovitve, itd.

Naprimer zakaj mam jest tko zlo rada kavo? Ne vem povedat... Dobra mi je, zmerej se spovnem na enga k je še hujši zasvojenc kokr pa jest;).

Potlej sm ugotovila, da sem zmožna govort eno uro o eni temi in se umes na mrtvo skregat, če se kdo ne strinja z mano... (nč kej dobra lastnost ampak ne morm pomagat...)

Zmožna sm s človekom, ki ga resnično ne maram jit na kofe in se tm zgovarjat o.... ZGODOVINI:) (moja druga odvisnost)

Da zadne čase poslušam musko, k ni v povezavi s tem kr ponavad poslušam...

Da mam najrajš tale komad ... http://www.youtube.com/watch?v=YnbBVWDtYm0

Da zdejle berem eno knjigo, ki govori od vitezov templarjev in gledam sam kdaj bom imela 5 minut prostega časa, da se usedem in preberem nekej strani...(kaj morem, če je pa dobra)

... In lohka bi še govorila in govorila, ampak ne morem ker se mi tok zlo smeji (nek v seb pa joka) da kr res ni več ampak čeprov me čaka mrsikej dones me očitno nč ne more spravt v slabo voljo...

Nadaljujem nasledn pondelk, če se mi bo seveda dal;)

Dragi X....

Dragi X! Ja tako ti bom rekla...

Veš razmišljala sem in lahko rečem, da sem šla iz ene skrajnosti v drugo. Jezan sem bila nate za izrečene besede, a na koncu spoznala da imaš vendarle prav...
Sedaj pa me skrbi.
Bojim se dneva, ki se bliža. Dneva ko boš odšel... In ne bomo vedeli, ali se boš živ vrnil nazaj...
Prosil si me, naj o tem ne govorim, ampak ne morem več držati v sebi...
Si edina oseba, brez katere res ne bo šlo.
Koliko je bilo tistih lepih trenutkov, ki se bodo končali z enim potegom...

Upam samo, da se najhujši strahovi ne uresničijo... Da boš le prišel domov in da bova še naprej preživljala svoje trenutke... Tiste lepe, ki jih je sicer vedno manj...

Prosim ne zapusti NAS!!!! Predvsem pa mene...

..........

I guess it's time I run far, far away; find comfort in pain,

All pleasure's the same: it just keeps me from trouble.

*

νє∂иσ иα кσи¢υ ѕтα ∂νє ρσтι,

ιzвєяєš ρα тιѕтσ кι נє иι,

нσčєš иαzαנ, ρα иι νєč ѕℓє∂ι,

ρσzαвℓנєиє ѕσ νѕє иσčι ...

...

If I could turn back time...

Se zavedamo kaj imamo?

Že četrto leto hodim v Center slepih in slabovidnih. Že četrto leto se srečujem z eno in isto osebo, ki se razveseli vsakega mojega obiska.

Tisto uro, ki jo preživim tam iskoristiva za raznorazne pogovore, bereva, itd.

Ampak že velikokrat se mi je porodilo vprašanje, kako zmore takšno življenje. Življenje brez barv in podob... Sama tema...

Odgovora na to vprašanje mogoče nikoli ne bom izvedela ampak vam ponudim v branje eno pesmico, ki jo je prepevala Majda Sepe.

SIROTA

Spočita in vesela po sončni ulici,
v nedeljo sem hitela, dečki so se žogali.
Zagledala sem dečka ob strani sam je stal,
ko sem ga vprašala zakaj, je žalostno dejal:

na svetu sem sam, na svetu sem sam,
bratov in sester jaz ne poznam,
nimam očeta in matere ne,
zame na svetu ne mara nihče.

Kadar po sirote ljudje prihajajo,
jih jemljejo za svoje, meine ne izberejo.
Saj smilim se očetom in materam brez otrok,
pa vendar zmeraj drugemu ponudijo svoj dom.

Moj dom je teman, moj svet je teman,
sonca in lune jaz ne poznam,
zame ni jutra ne belega dne,
jaz vas ne vidim, od rojstva sem slep.

Če stopam po cesti, tej sončni ulici,
kjer ob nedeljah dečki so se vačasih žogali,
čeprav prešla so leta in dečki so odšli.
Še slišim tih otroški glas kako mi govori:

na svetu sem sam, na svetu sem sam,
bratov in sester jaz ne poznam,
nimam očeta in matere ne,
zame na svetu ne mara nihče,
zame na svetu ne mara nihče.

18....

Pa se je pričelo novo poglavje v življenju...
Glede na vse lepe želje, ki sem jih danes slišala upam,
da bo res dobro...
Sploh v dveh stvareh...

Te semper amabo...

<3

Naj ostanem ali grem???

O tem se sprašujem že približno dva meseca. Ostati? Iti? Nič od tega?

Odločitev je težka... Ampak za enkrat res ne vem, kaj naj naredim...

V spomin...

Dva meseca nazaj smo te položili v hladno zemljo... Še zdaj ne dojamem, da te ni več med nami. Hudo mi je, ker se že dolgo nisva videla potem pa so mi sporočili tisto novico... Še posloviti se nisva mogla...

In kot smo takrat, dva meseca nazaj rekli: Za vedno boš ostal z nami, ker te nikoli ne bomo pozabili... In res te ne bomo.

Pa zbogom, prijatel moj,

naj duša tvoja najde pokoj svoj.

Le mirno spi,

izginile so vse skrbi.

Ni­ko­li te ne bom po­za­bila

verjemi, vedno te bom v srcu nosila!

Hudo mi je, da je tako,

za teboj jokam močno.

Niti stisnila ti nisem roke slovo,

solzno moje je oko.

Solze po licu drsijo,

spomini nate v meni živijo.

Gorske lepote:)

Jp švercamo se po netu naokol...;)
Ampak to ni važno. Danes sm med pregledovanjem siolove strani našla tudi tale članek, pa predlagam, da si ga preberete:

http://trendi.siol.net/default.aspx?site_id=155&page_id=420&article_id=15542007090811225167&cid=420

No kdo se mi pridruži???:)

Welcome in my life...

Veš kako je ko si sam?

Ko ni nikogar na tvojo stran..

Veš kako je ko nimaš več moči?

In use se ti prazno zdi..

Veš kako je če si izdan?

Če ti tisti ki ga ljubiš ni predan..

Veš kako je če je okoli tebe polno laži?

Laži hinavskih ljudi..

Veš kako je ko jočeš kri?

Ker več solz ni..

Veš kako je ko nimaš več moči?

In se ti zdi da življenja živeti vredno ni..

Ne veš..

Ne veš kako to boli..

Kako te to duši..

Iščeš izhod a ga ni..

Slike...

Objavlam še nekaj fotografij iz našega konca. Posnete pa so bile danes zjutraj

Voda je tekla kjer se ji je pač zdelo da lahko

Namesto asfalta imamo po cestah pesek

Jezu na reki se ne vidi

Še danes zjutraj vidne posledice poplavlanja Tržiške Bistrice

Poplave... Ni še konec. Prihaja nov val neurij

Včerajšni dan je bil peklenski.

Moram priznati, da me na poti domov še nikol ni bilo tako strah kot včeraj... Cesta iz Škofje Loke proti Sv. Duhu je bila pod vodo. Dež je lil kot zmešan... Videlo se ni nič. Edina stvar, ki si jo lahko videl je bila, kako voda poplavla. Tudi najmanši potoki so prestopili bregove.

Okoli 14.00 sem se odpravila v CSS Škofja Loka. Kod da bi slutila, da se bo nekaj zgodilo. Pridem do podhoda za Podnom in presenečena obstanem... V podhodu je bilo najman 20cm vode, potok zraven pa je bil za enkrat še v strugi vendar je bila količina vode grozljiva...

15.15 aem zaključila s svojim delom in se odpravila ven. Noro je bilo. Potem sva govorile še z mami in sem ji še hotela predlagati, da jo počakam pred šolo ampak kot, da bi mi nekaj dalo vedeti nisem tega sploh umenila...

In takšna je bila slika pred Podnom ob 15.30 včeraj:

Ko sem prispela domov je bila prva stavr tale: Voda nam je udrla v klet... Jah bomo že potem jedli gremo raje rešit kar se rešit da. Ampak na našo veliko srečo smo jo še dobro odnesli.

Naše ceste so bile zaprte. V času tega naliva smo bili odrezani od sveta. Voda je tekla povsod. Vaški potok je prestopil bregove in začel teči po cesti. Polovica ceste je bila poplavlena. Na naše dvorišče je pritekala vsa voda iz Kovorja, iz avtoceste,... Vse je bilo pod vodo.

NIč kaj prijetno noč pa niso imeli naši sosedje. Tržiška Bistrica je prestopila bregove...

Danes zjutraj pa je bil pogled skozi okno tak, kot da se včeraj ne bi nič dogajalo...

Drugače pa priporočam ogled tega linka: http://24ur.com/naslovnica/novice/slovenija/20070918_3105804_g3105803.php

Končno bodo tudi mene božale zvezde...

V temni noči zadnjič vidim luno.

Moj pogled zadnjič boža zvezde.

Še tren pomislim, a nič me ne odvrne,

Tiho stopim medte.

Mirno sprejmeš me,

Vzameš kar imam, vzameš vse.

Ne razmišljaš zakaj, kako,

Le nežno ponudiš mi roko.

Ne, ne skrbi, ne izginjam.

Postala bom morje.

Postala bom pesek.

Bo zrasla rastlina

Bo ribam skomina.

Postala bom svet.

Še zadnjič moje oči objemajo tebe.

Sedaj prepuščam se v tvoje objeme.

Končno bodo zvezde božale tudi mene.

Ni mi važn kok ns je... Sam da nam je lepo;)

Evo pa lohka napišem en lep optimističn blog enkrat po stotih letih.

Sploh ne vem, kako naj ubesedilim te dogodke, ker se jih ne da. Lepo je blo. Saj enkrat... Ja ENKRAT po zlo dolgem času.

Ja najlepša hvala vam;)

<3

Zapri oči,

za trenutek naj srce ti govori,

zdaj veš,

da človek si,

ki se ljubiti uči

in da ljubezen je tisto

po čemur tvoje srce hrepeni.

Pričetek mučenja...

Evo pa se je začela moja "najboljsša" prijateljica šola... Spet eno in isto...
Isti obrazi kot lani... Seveda z eno izjemo. Folk... Na mojo žalost se ni spremenil, ampak tud to bomo prežveli.
Prišlo do novega podaljška na ignor listi...

Pa glavn, da imamo MI majce;) pa čeprav smo brez idej...=D

Čez nekaj mesecev pa letimo nazaj... Komi čakam=) Sicer nič dorečenega za enkrat ampak upamo na najboljše.

Vglavnem (čist zašla iz teme) letos.... Bomo videli kaj še bo.

Pa lp se mejte;)

Smej se...

Smej se ko ti solze po licih polze,

smej se in ne pokaži svetu, da ti je hudo,

smej se, govori, glasno, kriči

naj vsi mislijo da si neranljiv, neubčutljiv, trd, mrzel,

smej se.

Smej se ko ti je hudo,

ko ti nekdo stopi na srce in ga pomendra,

smej se ko ti iz oči priteče kri.

Ker ni več solza!

Potrebujem...

...Samo eno OGROMNO... Res eno veliko skodelico kave, ki bi me dokončno zbudila in vrnila v realnost...

Vsega je krivo moje bedenje in ustvarjanje do zgodnih jutranjih ur... Nato pa nič kaj lepo bujenje zgodaj zjutraj... Celodnevno letanje po raznoraznih opravkih... Rezultata pa ni in ni...

Zato me zanima, katera duša se me bo usmilila in šla z menoj na kofe... Ker v dvoje so vse stvari lepe...

Še kava ima boljši okus;)

Princ na belem konju reši princesko...

Nekoč pred davnimi časi je živela deklica po imenu Marjetica. Imela je samo očeta. Mamica ji je umrla še ko je bila čisto majcena.

Njeno življenje je bilo popolno vse do dne, ko je oče srečal Klotildo. Ta je bila zelo prijazna z Marjetico. Vedno se je igrala z njo, ji česala lase, nosila kruha in mleka, itd.

Vendar pa ni mogla preslepiti male deklice... Slutila je, da se pod to lepo podobo skriva zlobna oseba. In ni se motila...

Kmalu se je Marjetičin svet sesul na drobne koščke. Njena najbolši prijatel... Najdražji očka je umrl. Bila je prepuščena na milost in nemilost svoji zlobni mačehi, ki je deklici pokazala svoj pravi obraz takoj po očetovem pogrebu.

Marjetico je zaprla v stolp. Ta stolp je imel samo eno okno... To okno je bilo edini vpogled v zunanji svet.

Vendar se je daleč naokoli rasprostiral gozd... Edina stvar, ki jo je Marjetica gledala v teh svojih temačnih dnevih.

Ampak ni bilo vse tako črno, kot se je zdelo. Marjetica si je kljub vsemu našla prjatelje... To so bili ptički in miške, ki so prebivali tam...

Marjetico so imeli radi, ker je z njimi vedno delila svojo hrano.

Nekega dne pa je po gozdu jezdil Mihec na belem konju... Mihec je bil najmlajši kraljev sin... Eden najlepših fantov v deželi...

Na lepem je zaslišal nek lepo prepevajoč glasek... Začel se je vzirati naokoli, ampak ni videl nobenega človeka... Milje daleč se je rasprostiral zelen gozd...

Nato pa se je znašel pred stolpom... Da tistim stolpom v katerem je bila zaprta Marjetica... In glej glej... Zagledal je lastnico tistega lepega glasu... Stala je tam pri oknu...

Mihec ni vedel, kaj storiti... Samo stal je tam in jo opazoval...

Marjetica je zagledala fantiča... Ni mogla verjeti svojim očem... Da spet vidi človeka... In to še fanta... Zelo zelo luštkanega fanta...

In tako naprej... Na koncu princu Mihcu uspe rešiti Marjetico... Vendar ga zasači zlobna mačeha, ki ga ubije...

Marjetica pa se je takrat zbudila... "Pač sem nepobolšljiva... Princ na belem konju reši princesko... Pa kaj še!!! Še v pravljicah to ni možno..." si reče in zaspi nazaj...

Ja ta deklica je že našla princa na belem konju;)

The Fall

I spent many years in my life

Chasing rainbows in the sky

Each color I used as step

And reach the pot of gold at the end of its line.

My days are mostly gloomy

Despite rays of sun which lighten my highway

Rain falls heavily flooding the whole of me

No one there to rescue me.

I managed to dry my tears

Alone by myself, stood strong every moment I fall

This lesson I kept in my heart

And should stay there until the day I depart.

Skodelica čaja

Se je vse dogodilo danes zjutraj.
Spala bi vsaj tja do dvanajstih. Ampak ne. Zbudim se z glavobolom in bolečim grlom... Ja šit pa ne zdejle sredi poletja no.... Pa slišim tisti zlobni glasek v moji glavi:" Sama si kriva!!!! Kaj pa skačeš bosa po lužah. Nič čudnega da si zbolela. Haha!!!"
Tisti glasek pošljem nekam v tri krasne in se s težavo spravim iz postelje... Ne čutim nog... V glavi mi razbija... Ah skodelica čaja bo pregnala to sranje... "Pa saj nisem prehlajena..."se prepričujem na ves glas. Pa vidim nek zaskrbljen pogled. "Ja Dejzi kakšna pa si? Se vredu počutiš? Ja kaj si pa delala včeraj?"Ah res ni miru... Človek še čaja ne sme skuhati ne, da bi vsi takoj pomislil, da si bolan, da imaš vročino, itd.
Ampak mi uspe zbrskati iz omare lonec... Poiščem čajne vrečke, limono, neke moje skrivne sestavine in se lotim dela...Vržem v lonec 3 žlice sladkorja... Poiščem skodelico... Se polijem po roki z vrelim čajem... Pa si mislim v glavi:" Danes bo šlo vse narobe... Ne že spet!!!"Spijem prvi požirek... Nekaj je narobej s trem čajem... Je kisel in grenak... Pa kako je to možno!? Saj vedno delam tako pa je zmeraj dober...Grem nazaj v kuhinjo in dam notri še ene 2 žlici... Sedaj bo sigurno dovolj... Ampak ne...Na koncu se je v litru in pol čaja znajdlo kakšnih deset žlic sladkorja, da je končno imel tisti pravi okus...Ampak še vedno mi ni jasno, kaj je prineslo tisto grenkobo v moj čaj...Nekaj je narobej. To vem... In mučim se, da bi našla tisto rešitev... Se končno spravila k sebi in mogoče pomagala človeku, ki rabi mojo pomoč... Čeprav bo še huda bitka, da bo prišlo do priznanja, da je nekaj narobe...

Pa čeprav se bo to zgodilo ob presladki skodelici čaja...

*

Out of the darkness

and into the sun,

no one can tell me

how much is this fun,

grab my hand

and make me fly,

let's go together

right into the sky!!!

...

Življenje je kot sončni žarek,

je pekoč,

večkrat spečeš se ne vedoč.

Žarke dolge ima,

če le srečo pozna

in jo razdati zna.

Srečo s svetlobo deli,

ponoči družbe si želi,

ljubezen pa z vročino gori.

Vstaneš zgodaj zjutraj, ko je nebo tako kot, da bi ga ravnokar vzel iz pralnega stroja (to je Ana enkrat izjavla in zdej si pač jaz to sposojam kadar je le možno. Tako, da ne mi zamert;)), se oblečeš, potiho greš dol po stopnicah in hitro stečeš ven iz hiše... Da te je ne bi nihče opazil...

Odtavaš tja na svoj priljubljeni kotiček in začneš razmišlati, kaj je povzročilo to noč, da spet nisi spal tako kot bi bilo treba... O kom ali o čem si sanjal, premišljeval...

Vendar to naenkrat ni več pomembno...

Pa se spet pojavi tisti občutek, da tukaj na tem skrivnem kotičku spet nisi sam... Nekdo te opazuje... KAKO SI DRZNE!!!! Pa se pokaže...

Ne moreš verjeti, ko zagledaš to osebo po dolgem času... Res dolgem...

Pa te zaboli... Spomini... Obrneš se, stečeš stran... Samo stran od vseh...

In kot pravi pesmica se spečeš nevedoč...

Sem se tudi jaz???

Kot prijatelj...

Varuj me,

tolaži me,

ponudi ramo mi.

Nasmej me,

razbremeni me,

ponudi srečo mi.

Spoštuj me,

vzgajaj me,

vzor pokaži mi.

Misli mi beri

drugim ne verjemi,

poslušaj glas srca prijateskega.

Ta nikoli te ne izda!!!

*

Se ti je že kdaj zgodilo, da si imel vsega dovolj. Samo gledal si kako bi spravil vse sranje ven iz sebe.

Preveč se je vsega nabralo... Dovolj ti je...

Zajebejo ti življenje... Prisiljo te, da moraš delati tako kot oni hočejo...

Ne mi govorit, da si svoboden, da lahko počneš kar si želiš... Na koncu vedno spredvidiš, da to ni res...

Vedno je nekdo tam, ki samo gleda, kako te bo zafrknil...

<3

Little things,

I treasure most,

All your kisses and hands' touch...

And all the times we spend together,

I hope these things will last forever.

I love you more than you will ever know,

I love you more than I could ever show,

And I love you honey, with all of my heart...

May we always be as one and never apart...

Deklica...

Deklica v temi tiči,

od žalosti ne more zapreti oči,

nanj misli vse noči,

bolečina v njej ne mora izhlapeti...

Solze pretaka,

še vedno ga čaka,

njega ne bo,

ona pa od bolečine za vedno zaspala bo!!!

Končno...

Počitnice... Spet malo svobode...

Ampak na žalost ta iluzija o svobodi hitro izgine ob spominu na lanskoletne počitnice. Oboje tako težko pričakovane, vendar spet bodo iste... Z manjšimi izjemami...

Vendar vseeno... Ena in ista agonija iz dneva v dan... Teženje, če poležiš malce dlje časa... Teženje zato, ker geš spat ob 2-eh oz. 3-eh zjutraj... "Pospravi sobo, pomij posodo, ne bodi tako hudičovo dobre volje, če smo pa ostali slabe..."

Isto je bilo lani... Isto je letos... Ne glede na to, da sem doma šele en dan...

Kakšna rešitev??? Ne vidim je trenutno... No, karkoli bom storila ne bo prav...

Ostalim pa želim ene prav lepo nore počitnice... In uživejte jih maksimalno...

Do zadnjega trenutka...

... Ne vem ali bo ali ne bo... Tavam v megli in si želim, da bi bilo končno že enkrat za menoj...

Vem, da znam... Trudim se vendar se bojim, da mi ne bo uspelo...

Ampak morem...

Drugače...

Njegovo ime...

V njeni sobici lučka je gorela, ona pri oknu je premražena čepela…Žalostno je nemo kričala, na neki trenutek nestrpno čakala…

V rokah držala sliko, je na papir natisnjeno njeno srce. Podobo fanta njenih srečnih dni ona sedaj v rokah drži.

Tisti hip začutila je toplino solza, ki povzročila jih slika je ta. V bledi mesečini potegne nekaj iz žepa, nekaj kar uporabljala so mnoga dekleta...

Rezilo kovinsko se zalesketa, v soju luči na tla padejo prve kaplje krvi. Počasi vleče rezilo njej v kožo-zareže njegovo ime…

Ampak bolečina je vzdržala… Je nič ne boli, bolijo jo spomini tistih srečnih dni…

V bolečini je tisto noč zaspala, na luč dneva se ni več prikazala…zjutraj jo najdejo bledo in plavo zraven nje pa rezilo krvavo…!!!

Sanje se uresničujejo...

Kot, da bi bila spet majhna.

Zgodilo se je čisto isto, kot takrat, ko so mi kot otroku dali bombon ali pa čokolado. Vsakdo je v trenutku videl kako me je to razveseljilo.

Isto pa se je zgodilo danes. Potreben je bil samo en mejl in moje življenje se je obrnilo na boljše...

Ne morem verjeti. Vem, da moje sanje postajajo resničnost.

Vem pa, da sem spet vesela...

:)

Prijatelji???

Da izlijem svoje pesimistično mišlenje, na še tako zelo pesimističen dan kot je današnji.

Debata je nanesla na eno tako temo, kdo ubistvu je tvoj pravi prijatelj...
Pa sem premišljevala in spredvidela, da pravih prijateljev trenutno v mojem življenju ni... Res zanimivo.

Zanimivo to, da ne zaupam tistim mojim "prijateljem".

Razlog:

Itak je zmer narobe, če sem s kermu drugmu. Ni prov, da mam fanta in ni prov, da se zanimam samo za določene ljudi.

Ker bedn lajf....

:(

Bolečina...

Zdelo se je, da mi z užitkom, prav počasi zasajaš nož v srce. Še nikoli prej nisem občutila česa takega... Ampak kot pravijo se morajo tudi vse lepe stvari končati.

Bilo je hudo, čeprav vidim, da mi ni nikoli bilo lepo... Vse do sedaj... Ampak tudi ti časi niso več to, kar so bili nedolgo nazaj...

Vse lepo izgine.

Hudičev sarakazem nekam bi ga poslala!!!!!

Brezvezne stvari me pripravijo, da storim nekaj, kar drugače nikoli več ne bi . Nikoli več...

Pa sem rekla to že miljonkrat... Ampak vedno znova se vrnem tja. Situacije so brezishodne... Boli me pa ne vem, kako naj se te stalne spremljevalke znebim.

Pa se hočem...

Hočem pobegniti stran od bolečine... Hoditi po dežju... Sprati s sebe umazanijo tega sveta... Umazanijo, ki ste mi jo prizadejali...

Pa ZAKAJ???? Kaj sem vam storila???

Pa mi že uspe... In uspeva dolgo časa... Ampak spet...

Rada bi kričala, brcala, naredila ne vem kaj vse samo, da bi šlo tole že končno ven iz mene...

Ampak glej glej... Neha deževati... Bolečina je spet tu... Sije sonce... Tu je... Pogledam, če je moj rešitelj tu... Pa ga ni...

Rečem si:" Ni vredno... Pozabi jih... Vsi so si isti..."

Se obrnem in grem domov... Odprem predal, te vzamem ven, draga prijateljica... Te gledam nekaj časa in si na koncu rečem:" Welcome in club..."

In zadnja stvar, ki se je spominjam je...

<3

Znam vztrajati

Nekateri ljudje me poznajo šele dobra tri leta, pa že vejo, da če hočem znam biti vztrajna.

Nekatere znam spraviti ob živce... Na tak ali drugačen način. Nekaterim gre v nos to, da povem, kaj si mislim. Nekaterim tudi to, da napišem tisto, kar je res na svoj blog.

Ne vem zakaj me je potem treba obtoževati... Da so moji blogi sporni, da razdirajo tisto dobro atmosfero.

Jah, če bo tole bral kdo iz 3.b, se oproščam spet, ampak ne morem biti tiho.

Pa zakaj bi se opravičevala... Je še prehudo res.

Ne bom pozabila tistega dneva, ko so mi nekateri očitali, da je za vse kriv moj blog. Kriv česa??? Mogoče tega, da sem napisala resnico? Mogoče tega, da pa se čisto vse stvari ne nanašajo na naš predragi razred?

Zakaj bi se moral svet vrteti samo okoli vas?

Pojma nimam.

In kot sem rekla tistega dne:" Blog je moj. Živim v svobodni državi in pišem tisto, kar jaz hočem."

In bom vztrajala... Saj znam. Pisala bom tisto, kar jaz želim in se ne bom ozirala, kaj si o tem mislijo drugi.

Ja resnica res lahko boli...

Ampak ubežali ji nikoli ne boste...

Na soncu...

Po taklem dnevu je treba vzeti pot pod noge in se odpraviti do tistega skritega kotička, se vsesti dol na travo in gledati tisto jasno nebo...

Poglabljam se v dono svoje duše, do tistega najtemnejšega kotička, ki še ni ugledal sončka... Razmišljam o vseh tistih lepih stvareh, ki so se zgodile... Mislim na njega... Še največ misli je posvečenih njemu... Šolo črtam iz svoje glave in mislim na lepoto življenja...

Šele sedaj se zavedam koliko lepega je okoli mene... Vsi tisti trenutki mi pomenijo ogromno... Pa naj mi gre vse narobe, pa kaj pol bom že nekak...

Večni optimist menda ;)

Pridem do stvari izrečenih nekaj dni nazaj in se vsemu skupaj samo nasmejim... Travnik in dekca, pa... Jah to pa ne... :)

Samo smejim se lahko in uživam na sončku... Si pojem Siddhartin komad Na soncu in res za nekaj časa odmislim realnost...

Življenje je res lahko lepo...

Pa še eno pesmco sm najdla na netu...<3

I Will Be Here

If in the morning when you wake,

If the sun does not appear,

I will be here.

If in the dark we lose sight of love,

Hold my hand and have no fear, I will be here.
I will be here.

When you feel like being quiet,

When you need to speak your mind I will listen.

Through the winning, losing, and trying we'll be together,

And I will be here.

If in the morning when you wake,

If the future is unclear,

I will be here.

As sure as seasons were made for change,

Our lifetimes were made for years,

I will be here.

I will be here,

And you can cry on my shoulder,

When the mirror tells us we're older.

I will hold you, to watch you grow in beauty,

And tell you all the things you are to me.

We'll be together and I will be here.

I will be true to the promises I've made,

To you and to the one who gave you to me.

I will be here.

[Steven Curtis Chapman]

Slabi spomini na 12.6.2005...

Bil je tak lep sončen dan, ko je na moj telefon priletelo sporočilce. Nič hudega sluteča sem pobrala telefon in začela brati... A bolj kot sem brala, bolj se je moj svet rušil.

Tistega dne je vse izginilo... Nisem vedela ali je še vredno živeti. Vse mi je šlo narobej... Doma, v šoli, nato pa še to...

Kako sem takrat zasovražila svet okoli sebe... Nikoli več nisem želela videti teh ljudi, ki so se pretvarjali, da so moji prijatelji.

Naslednji šok je sledil čez dober teden dni... Ko sem zagledala njega v objemu moje najboljše prijateljice...

In s tem je prišla tudi odločitev, da ne bom nikoli več jokala... Pa naj me še kdo tako grdo prizadane kot me je on, pa če se mi svet še kdaj tako sesuje kot se mi je takrat... Jaz NE BOM JOKALA!!!!

In to mi uspeva... Svojo bolečino raje izlijem na list papirja... Mojemu zavezniku in najboljšemu prijatelju, ki ne bo nikomur povedal, kaj mi gre po glavi...

Zavedam pa se, da bom kmalu lahko pozabila tisti neprijetni dogodek... Vendar me še vedno zmrazi, ko dobim sporočilo... Pač nikoli ne veš, kaj bo tam pisalo...

...Is all I could ever do...

Je minilo kar nekaj časa, da je moja trma popustila... Evo me! Spet sem se vsedla in si rekla zakaj pa ne, pa bom napisala spet en blog... Čeprav ne bom prelomila odločitve, ki sem si jo zadala... Na SPEJSU NE BOSTE PREBRAL NITI ENE RČI VEČ!!!!!!!!!!!!!!

Tolk pa znam bit sitna...

Vglavnem globoko premišljevanje tega dne je bilo gotovo, da moreš bit res neumen, da prelomiš zaobljubo...

Več sem jih dala... Veliko se jih ne spomnem... Ampak spominjam se dveh, ki sta ubistvu zelo pomembni...

Prva je tista, da se bom znebila vseh tistih zadev s katerimi lahko storiš, khm, samemu sebi jah kr nekaj stvari...

Druga pa je malček bolj delikatna in tudi ne vem, če bi bilo o njej sploh pametno pisati...

Tista zaobljuba, ki jo ubistvu čisto lahko prelomiš... Ponavadi brez kančka slabe vesti (no zase tega ne morem reči, ker še nisem bila v taki situaciji).

Ampak a se kermu sploh sana kaj hočem povedat??? Mislem, da ne, ker še sama ne vem kaj bluzim:)

No še ena lepa pesmca za vse depresivno, zakompleksane dušce;)

Breaking Benjamin

"Rain"

Take a photograph,

It'll be the last,

Not a dollar or a crowd could ever keep me here,

I don't have a past

I just have a chance,

Not a family or honest plea remains to say,

Rain rain go away,

Come again another day,

All the world is waiting for the sun.

Is it you I want,

Or just the notion

Of a heart to wrap around so I can find my way around

Safe to say from here,

You're getting closer now,

We are never sad cause we are not allowed to be.

Rain rain go away,

Come again another day,

All the world is waiting for the sun.

Rain rain go away,

Come again another day,

All the world is waiting for the sun.

To lie here under you,

Is all that I could ever do,

To lie here under you is all,

To lie here under you is all that i could ever do,

To lie here under you is all,

Rain rain go away,

Come again another day,

All the world is waiting for the sun.

Rain rain go away,

Come again another day,

All the world is waiting for the sun,

All the world is waiting for the sun,

All the world is waiting for the sun.

Da ali ne???

Zbuditi se v tak dan, ki bi moral biti lep, vendar je sreča spet obrnila hrbet in odšla po svoji poti.

Trenutno bi lahko rekla samo tisto grdo besedo, da naj se že vse spelje nekam ....
Sploh ni več volje do tistega življenja, katerega sem oboževala na sto in en način... Samo da me kdo malček drugače pogleda je že ogenj v strehi... Res se mi ne da več...

In potem gledam tisto stvarco in premišljujem... Saj vem, da sem oblubo prelomila že vsaj tisočkrat če ne še večkrat...

Prav res veseljem bi že to storila enkrat za vselej... Šla, zaspala, vas pustila na miru...

Mogoče bi pa prav takrat vsi spoznali, da sploh nisem tako zelo napačno dekle...

Saj nekateri mi to govorijo... Ampak kamlu se tiste besede obrnejo proti meni...

In tudi dogodki današnjega jutra so mi vzeli voljo do vsega... Vem kaj me čaka jutri in vem, da morem končno dokazati tisto kar vem samo jaz...

Ampak zakaj za hudiča en osebek misli, da pa jaz ne morem... Da sem neumna in ne vem kaj še vse... Sicer mi to ni blio izrečeno naravnost ampak tja po ovinkih... Intudi še tako zaspana Rožca bo to nehote dojela...

Pa spet gledam tisto stvarco tam v predalu in razmišljam... Bi ali ne bi??? Pa se odločim, da ne... Da bom rajši ostala zvesta tistim, ki jim je res nekaj do mene...

Določenim stvarem, ki razveseljujejo mene in še koga...

Tisto sanjarjenje... Pa še veliko drugih stvari... Samo da se spomnim na to postanem srečna... Lahko sem in tudi bom ostala samo zavoljo nečesa...

Tistih težko pričakovanih dni, ki prihajajo...

In ne mi govorit, da sem nedorasla svojim letom, ker nekateri še niso čisto dojeli, da sploh ne vejo, kaj imajo...

Odločitve #2

Kot že naslov pove, je to drugi del mojih odločitev...

Seveda ne vem ravno natančno kaj bi rada povedala ampak vseeno pišimo, da nam čas hitreje mine...

Kot sem že rekla, nekdo mi je hudo branil, da bi vstopila v klošter;)... kmalu po nastanku tistega bloga se je razvedelo, da pa nisem več "samska", ampak, da me je nekdo ujel v mreže nečesa...

Ampak iz dneva v dan spoznavam,da pa določenim ljudem moje odločitve niso všeč... očitno se ne morejo sprijazniti s tem, da bom kmalu vstopila v svet odraslih... Ne glede na to, da vejo, da sem odgovorna in dokaj odrasla za svoja leta mi dajo vedeti, da pa po eni strani naj ne bi imela bolše polovice...

Ne gre se zaradi njegove starosti... V ospredju so druge reči...

Familija, ki ti hoče na nek način uničiti vso voljo do življenja, uničiti tisto ljubezen, ki jo daješ nekomu drugemu...

Zakaj ubistvu sploh hočem napisati tale blog... Zaradi določenih dogodkov pri kosilu...

"Ti, kolk je stara una punca? A veš, da ma kr fanta."

Približno takole je to danes zgledalo...

Seveda nisem mogla zadržati tiste svoje jeze in sem rekla, da pač drugje ni nič narobe, če ima hčerka fanta oz. obratno...

Pri nas bi bilo pa najbolje, da ostanem stara devica, po možnosti še, da grem za nuno (česar mi seveda ne bi pustili)...

Res včasih jih ne zastopim, kaj za hudiča jih tako zelo skrbi... In bila je moja odločitev, da bom skupaj z njim... Saj sem jaz ne kdo drug....

Najhuje je pa to, da ga sploh ne poznajo....

Bi še pisala o tem, ampak moja jeza se počasi ohlaja... In ko se ohladi, ne morem več pisati...