V njeni sobici lučka je gorela, ona pri oknu je premražena čepela…Žalostno je nemo kričala, na neki trenutek nestrpno čakala…
V rokah držala sliko, je na papir natisnjeno njeno srce. Podobo fanta njenih srečnih dni ona sedaj v rokah drži.
Tisti hip začutila je toplino solza, ki povzročila jih slika je ta. V bledi mesečini potegne nekaj iz žepa, nekaj kar uporabljala so mnoga dekleta...
Rezilo kovinsko se zalesketa, v soju luči na tla padejo prve kaplje krvi. Počasi vleče rezilo njej v kožo-zareže njegovo ime…
Ampak bolečina je vzdržala… Je nič ne boli, bolijo jo spomini tistih srečnih dni…
V bolečini je tisto noč zaspala, na luč dneva se ni več prikazala…zjutraj jo najdejo bledo in plavo zraven nje pa rezilo krvavo…!!!
Ni komentarjev:
Objavite komentar