11. dec. 2008

Zakaj spet jočem???

Zdi se, kot da bi se nebo pridružilo pesmi mojega ranjenega srca...
Jočem jaz in joče nebo skupaj z menoj...

Prebudili so se vsi stari spomini... Spomini na vse tiste dneve, ki so še zdej zapisani v mojem srcu. Ko sem te prvič videla, ko sem ti prvič sedla v naročje, ko sva se poljubila... Ko si še rekel besede rad te imam... Ko je bilo še vse super in enkratno... Enostavno je toliko lepega, da se ne da pozabiti...

Skušam pozabiti mesece, ko nisem vedela kaj naj sama s seboj in kaj bo sploh z nama... Skušam pozabiti tisto, kar je sledilo... Vse prejokane in neprespane noči, mojo odsotnost, vse...

Želim pozabiti in se prepričati, da je bilo vse skupaj že od samega začetka obsojeno na propad... Ne vem zakaj... a očitno je bilo.

Počasi pozabljam nesporazume in skušam ohraniti samo lepe stvari...


What I got to do to make you love me?
What I got to do to make you care?
What do I do when lightning strikes me?
And I wake to find that youre not there?

What I got to go to make you want me?
What I got to do to be heard?
What do I say when its all over?
Sorry seems to be the hardest word.

Its sad, so sad
Its a sad, sad situation.
And its getting more and more absurd.
Its sad, so sad
Why cant we talk it over?
Oh it seems to me
That sorry seems to be the hardest word.


Še vseen te mam rada, čeprov te ne bi smelaq več imet... sej vem... in oprost mi, ker si to drznem...