Bolečina...

Zdelo se je, da mi z užitkom, prav počasi zasajaš nož v srce. Še nikoli prej nisem občutila česa takega... Ampak kot pravijo se morajo tudi vse lepe stvari končati.

Bilo je hudo, čeprav vidim, da mi ni nikoli bilo lepo... Vse do sedaj... Ampak tudi ti časi niso več to, kar so bili nedolgo nazaj...

Vse lepo izgine.

Hudičev sarakazem nekam bi ga poslala!!!!!

Brezvezne stvari me pripravijo, da storim nekaj, kar drugače nikoli več ne bi . Nikoli več...

Pa sem rekla to že miljonkrat... Ampak vedno znova se vrnem tja. Situacije so brezishodne... Boli me pa ne vem, kako naj se te stalne spremljevalke znebim.

Pa se hočem...

Hočem pobegniti stran od bolečine... Hoditi po dežju... Sprati s sebe umazanijo tega sveta... Umazanijo, ki ste mi jo prizadejali...

Pa ZAKAJ???? Kaj sem vam storila???

Pa mi že uspe... In uspeva dolgo časa... Ampak spet...

Rada bi kričala, brcala, naredila ne vem kaj vse samo, da bi šlo tole že končno ven iz mene...

Ampak glej glej... Neha deževati... Bolečina je spet tu... Sije sonce... Tu je... Pogledam, če je moj rešitelj tu... Pa ga ni...

Rečem si:" Ni vredno... Pozabi jih... Vsi so si isti..."

Se obrnem in grem domov... Odprem predal, te vzamem ven, draga prijateljica... Te gledam nekaj časa in si na koncu rečem:" Welcome in club..."

In zadnja stvar, ki se je spominjam je...

<3

Znam vztrajati

Nekateri ljudje me poznajo šele dobra tri leta, pa že vejo, da če hočem znam biti vztrajna.

Nekatere znam spraviti ob živce... Na tak ali drugačen način. Nekaterim gre v nos to, da povem, kaj si mislim. Nekaterim tudi to, da napišem tisto, kar je res na svoj blog.

Ne vem zakaj me je potem treba obtoževati... Da so moji blogi sporni, da razdirajo tisto dobro atmosfero.

Jah, če bo tole bral kdo iz 3.b, se oproščam spet, ampak ne morem biti tiho.

Pa zakaj bi se opravičevala... Je še prehudo res.

Ne bom pozabila tistega dneva, ko so mi nekateri očitali, da je za vse kriv moj blog. Kriv česa??? Mogoče tega, da sem napisala resnico? Mogoče tega, da pa se čisto vse stvari ne nanašajo na naš predragi razred?

Zakaj bi se moral svet vrteti samo okoli vas?

Pojma nimam.

In kot sem rekla tistega dne:" Blog je moj. Živim v svobodni državi in pišem tisto, kar jaz hočem."

In bom vztrajala... Saj znam. Pisala bom tisto, kar jaz želim in se ne bom ozirala, kaj si o tem mislijo drugi.

Ja resnica res lahko boli...

Ampak ubežali ji nikoli ne boste...

Na soncu...

Po taklem dnevu je treba vzeti pot pod noge in se odpraviti do tistega skritega kotička, se vsesti dol na travo in gledati tisto jasno nebo...

Poglabljam se v dono svoje duše, do tistega najtemnejšega kotička, ki še ni ugledal sončka... Razmišljam o vseh tistih lepih stvareh, ki so se zgodile... Mislim na njega... Še največ misli je posvečenih njemu... Šolo črtam iz svoje glave in mislim na lepoto življenja...

Šele sedaj se zavedam koliko lepega je okoli mene... Vsi tisti trenutki mi pomenijo ogromno... Pa naj mi gre vse narobe, pa kaj pol bom že nekak...

Večni optimist menda ;)

Pridem do stvari izrečenih nekaj dni nazaj in se vsemu skupaj samo nasmejim... Travnik in dekca, pa... Jah to pa ne... :)

Samo smejim se lahko in uživam na sončku... Si pojem Siddhartin komad Na soncu in res za nekaj časa odmislim realnost...

Življenje je res lahko lepo...

Pa še eno pesmco sm najdla na netu...<3

I Will Be Here

If in the morning when you wake,

If the sun does not appear,

I will be here.

If in the dark we lose sight of love,

Hold my hand and have no fear, I will be here.
I will be here.

When you feel like being quiet,

When you need to speak your mind I will listen.

Through the winning, losing, and trying we'll be together,

And I will be here.

If in the morning when you wake,

If the future is unclear,

I will be here.

As sure as seasons were made for change,

Our lifetimes were made for years,

I will be here.

I will be here,

And you can cry on my shoulder,

When the mirror tells us we're older.

I will hold you, to watch you grow in beauty,

And tell you all the things you are to me.

We'll be together and I will be here.

I will be true to the promises I've made,

To you and to the one who gave you to me.

I will be here.

[Steven Curtis Chapman]

Slabi spomini na 12.6.2005...

Bil je tak lep sončen dan, ko je na moj telefon priletelo sporočilce. Nič hudega sluteča sem pobrala telefon in začela brati... A bolj kot sem brala, bolj se je moj svet rušil.

Tistega dne je vse izginilo... Nisem vedela ali je še vredno živeti. Vse mi je šlo narobej... Doma, v šoli, nato pa še to...

Kako sem takrat zasovražila svet okoli sebe... Nikoli več nisem želela videti teh ljudi, ki so se pretvarjali, da so moji prijatelji.

Naslednji šok je sledil čez dober teden dni... Ko sem zagledala njega v objemu moje najboljše prijateljice...

In s tem je prišla tudi odločitev, da ne bom nikoli več jokala... Pa naj me še kdo tako grdo prizadane kot me je on, pa če se mi svet še kdaj tako sesuje kot se mi je takrat... Jaz NE BOM JOKALA!!!!

In to mi uspeva... Svojo bolečino raje izlijem na list papirja... Mojemu zavezniku in najboljšemu prijatelju, ki ne bo nikomur povedal, kaj mi gre po glavi...

Zavedam pa se, da bom kmalu lahko pozabila tisti neprijetni dogodek... Vendar me še vedno zmrazi, ko dobim sporočilo... Pač nikoli ne veš, kaj bo tam pisalo...

...Is all I could ever do...

Je minilo kar nekaj časa, da je moja trma popustila... Evo me! Spet sem se vsedla in si rekla zakaj pa ne, pa bom napisala spet en blog... Čeprav ne bom prelomila odločitve, ki sem si jo zadala... Na SPEJSU NE BOSTE PREBRAL NITI ENE RČI VEČ!!!!!!!!!!!!!!

Tolk pa znam bit sitna...

Vglavnem globoko premišljevanje tega dne je bilo gotovo, da moreš bit res neumen, da prelomiš zaobljubo...

Več sem jih dala... Veliko se jih ne spomnem... Ampak spominjam se dveh, ki sta ubistvu zelo pomembni...

Prva je tista, da se bom znebila vseh tistih zadev s katerimi lahko storiš, khm, samemu sebi jah kr nekaj stvari...

Druga pa je malček bolj delikatna in tudi ne vem, če bi bilo o njej sploh pametno pisati...

Tista zaobljuba, ki jo ubistvu čisto lahko prelomiš... Ponavadi brez kančka slabe vesti (no zase tega ne morem reči, ker še nisem bila v taki situaciji).

Ampak a se kermu sploh sana kaj hočem povedat??? Mislem, da ne, ker še sama ne vem kaj bluzim:)

No še ena lepa pesmca za vse depresivno, zakompleksane dušce;)

Breaking Benjamin

"Rain"

Take a photograph,

It'll be the last,

Not a dollar or a crowd could ever keep me here,

I don't have a past

I just have a chance,

Not a family or honest plea remains to say,

Rain rain go away,

Come again another day,

All the world is waiting for the sun.

Is it you I want,

Or just the notion

Of a heart to wrap around so I can find my way around

Safe to say from here,

You're getting closer now,

We are never sad cause we are not allowed to be.

Rain rain go away,

Come again another day,

All the world is waiting for the sun.

Rain rain go away,

Come again another day,

All the world is waiting for the sun.

To lie here under you,

Is all that I could ever do,

To lie here under you is all,

To lie here under you is all that i could ever do,

To lie here under you is all,

Rain rain go away,

Come again another day,

All the world is waiting for the sun.

Rain rain go away,

Come again another day,

All the world is waiting for the sun,

All the world is waiting for the sun,

All the world is waiting for the sun.