Ni več solza...

Mislila sem, da so bile le grde sanje... A vidm, da to ni res... Kruta realnost... A sem res tok...????


Upam, da mi kdaj rata bit bolša...Da bi končno enkrat zadostila enim merilom, ki jih mate ljudje...
Ampak zakaj bi mogla spreminjat sebe??? Sem samo preprosto jaz...Desiree, ki jo pač gane vse kr ji kdo reče, ki zlo hitr zgubi zaupanje v ljudi...Tista punca k se zalub... in jo pol boli srce še ne vem kok časa... To sem jest. Pa če vm je pov al pa ne...Pa če ti je blo prov al pa NE!!!!

Pač nimam te več in ja mi je žov...Žov mi je za tist pism, žov mi je za to, da si me sploh kdaj spoznov, žov mi je za vse skup... Žov mi je za vsak trenutek, ko ti je blo tok težko zarad mene, da nisi vedu kaj bi...

Ampak dost sem prejokala in me ni sram priznat...Preveč... Pa je blo vredn??? Ne vem...

Samo če boš brav tole (kr sicer resn dvomim da boš, ker si me z lahkoto zbrisov iz življenja...) lohka vidš, da spet krivim samo sebe za vse skupej, ker vem da mam napake in vem, da bi bla včasih lahko mal drugačna...

Zdej se morem samo še odločt al it naprej al vztrajat pr enmu bednmu upanju...

Pa vseen te mam rada...še zmerej in zlo težko je blo tole napisat

Beda...

Dones je končno mal sonček posjal...Sm že pozabila, kaj točno sonce je in kako lep svet zgleda ko posije:) Ampak vseeno je vse skupaj BEDNO... Bedno do te mere, da samo čakam večer, ko lahko sklopim telefon in se z največjim veseljem skrijem pod kovter, stisnem svojega bogega Kolenčka k sebi in samo hitro čakam, da pride spanec...

Ljudje me prepričujejo, da je treba pozabit, da me ne sme skrbet, da se ne smem sekirat zarad vsake malenkosti, ki mi prekriža pot...

Po moji glavi odmeva beseda MATURA, ampak nimam energije, da bi se vsedla za knjige in se začela učit...Upam, da še kje obstaja kdo s podobnimi problemi, da nisem edina...
Me res zanima, kam je ispuhtela vsa moja energija???Jo je kdo kej videl!?... Pravzaprav vem, kje se skriva...samo trenutno in nikoli več je ne bo nazaj...

Nočem poletja, ker...Enostavno GA NOČEM!!!! zmeraj, ko se nečesa veselim gre vse skupaj v k***c... Sej zakaj bi blo enkrat nekaj vredu...

Želim si sprememb, želim odstraniti vse moje slabe lastnosti, želim si biti drugačna in ne tako bedna, da odbijam ljudi okoli sebe.

Pa še sama sem...doma. Včasih sem se veselila, ko je mami odšla na službeno pot, vendar letos tega veselja ni...zato ker sem sama s svojimi bednimi, preveč lepimi spomini, ki letajo po moji glavi in me odbijajo od učenja...

Ma sama sem si kriva...tako kot vedno. Misliti bi mogla samo nase in še enkrat samo nase, nato na druge ljudi... Delala bi p*****ije, brigalo bi me kaj si folk misle o men... Prerezala bi si žile, če bi vedela, da bi mi to pomagalo...Ampak veste kaj... NE UPAM!!!!!

Vse bi naredila samo, da bi bila malo bolje...Jokala, kričala, razbijala...Karkoli samo, da bi pomagalo...

Ampak naj se jokam, kričim, režem, ... Totalno nič ne pomaga...Zato, ker sem napsihirana do konca...

Pozabi na to, naredi tisto, ne zajebi vsega skupaj, delaj, ne smil se sama sebi, da ne bi slučajno kaj naredila,... Samo to poslušami iz dneva v dan in imam vsega dovolj...

Hočem nekaj normalnega...Tisto, kar sem imela že mnogo let nazaj...pa sem TRAPA zavrnila...
Hočem mami, hočem normalno familijo, nočem, da se dogaja doma to kar se, hočem da ata in mama živita toliko časa kot jaz...Nočem več izgubljati... Preečkrat sem že...
Hočem mir, mirno življenje, konec mature...še bolje konec vsega, kar je povezano s takšnim in drugačnim učenjem... Hočem...

Ampak, ker sem to jaz...tega nikoli ne bo... Bodo izgube, bo trplenje, bo učenje... Vendar se nikoli več ne bom mogla skriti in upati, da me več ne najde...

Vse skupaj je... Ena navadna BEDA.

Konec...!?

Joj je šlo hitr... To je bla ena mojih misli danes zjutraj, ko sem se vozila proti Škofji Loki.

Kaj vse smo dali skoz na naši GIM...(dejmo naštevat;)):

- prve cveke
-prva razočaranja
-nove prjatle
-spoznaval kaj je ljubezen in kako te boli ko gre...
-kje majo najbolš kofe
-pa ke je najcnejši;)
-keri profesorji so res vredu
-...

In še bi se dal naštevat...Ampak tolk lepga je blo in tolk slabga smo čez dal, da se ne da povedat.
Dobl smo dobre prjatle in zaveznike. skupi smo se smejal, jokal (saj jest...), pil kofe, ropal avtomate (jest po večin unga s kofetam:P), hodil v menzo, punce mal flirtale s fanti, z Darjo sva odkrivale kašne lepote skrivajo strojniki:P,...Pa ponekod smo se tud lepo naspal

Joj tok lepga smo skoz dal, da jest bi še ene 4.leta... Ok brez tiste sekirancije, itd.

Ampak na koncu smo se najdle br3z idEjne;) in naš/vaš svet je postal veliko lepši=)

upam samo, da bomo brezidejne še naprej ostale take kt smo in da bomo tist nš petk čimvečkrat ponovile. Pa tud kšnih kofetkov se ne bi branla...

Dečve, jest v zadnjih dneh ne vem kaj bi brez vs...Ste mi fejst stale ob stran in me držale preč od raznoraznih traparij, k bi se zame lohka končale usodno. In ja sm vam zlo hvaležna za vse skupi...Ne znam povedat kok zlo:)

In res upam, da bo naprej tud tk, pa da nama bo z Nastjo ratal unga mojga policaja enkrat poiskt;)

Zdej bom pa zaklučla tk kokr so se zaklučla tale štiri leta...

Res ti hvala

No pa si ti je uresničl kr si hotu... Ampak ne bom klele gor nč pisala, sej boš kmal dobu kr se ti gre...

Ampak hvala ti...Se bom mela saj zarad česa še mal za sekirat... Pa je brezveze, da to počnem.

Evo ti boš pa tud lohka začev uživat svobodo, ker ti je blo tok hudo z menoj.

Prov geni si za take stvari, sam kaj mormo. Vse bo pa itak slej kt prej zvedu... In takrt upam, da boš spredvidu resnico...

Lohka bi te zmerjala, pa ne vem kaj še vse...Sam moški ste TOTALNO vsi isti. Sej očitn sm si zaslužla...

ABSURD... TOTALN ABSURD.

Probam dojet, čeprov težko...in res ti havla za tole. Sm ta pač zgubila pa bom tud prežvela...Sam smešn mi je to, da drugi bl vejo stvari o nama kokr pa mi2 sama... SMEH.

In upam, da ti bo fejst žal, k boš neki dobiv...Jest bi pa dala takrt vse, da bi vidla tvojo faco in se ti smejala.

Sam želim si... Jt stran, da bo mir pred mano...


Pa, če bo za to treba...UMRET bom tud to nardila...

Spet na začetku

Dogodki preteklih din so me priperjali do tega, da sem dojele nekaj... A smo spet na začetku??? Je šlo vse matranje nekam v tri krasne??? A se motim??? A sem spet kej narobej dojela??? Kaj sem spet narobej naredila??? ITD.

Kt, da rabm zdejle še to... Da bi si bla enkrat saj na jasnem pri čem smo...

Dost mam.

V pičakovanju...

Evo zdejle k je vse zaklučeno, matematka podelana si samo želim, da bi se znajdla v takmule položaju, kot ga kaže slika:)

In morem priznat, da komej čakam tist vikend, ko se znebim vseh in vsega in grem na MORJE!!!! =)

(spet drugim kradem :P)*****

It's not over tonight
Just give me one more chance to make it right
I may not make it through the night
I won't go home withot you...

Ko te zaboli...

Pišem točno 70-to objavo na temule blogu...Lohka bi jih blo seveda več, ampak sm vse tiste, ki so določene posameznike tako zelo prizadele zbrisala, da jih ja ne bi opominjale kadarkoli bi prišli na moj blog... Evo mogoče spet ena taka...za nekatere osebke. Mogoče človek v življenju sploh ne spozna, kolikokrat se ga prizadane...dokler stvari ne izve čisto iz neke druge roke... Pa kaj, če nekoga prizadaneš, saj to res ni nič takega...O ja pa je... In zakaj je??? No da odgovorim na to vprašanje...JE...hudo je in to samo zato, ker moramo nekateri vedno pazit na to, kaj bomo reki nazaj.

Pri nekaterih ljudeh moraš paziti že samo na to, kako se obrneš, da ne povzročiš slabe volje. Kaj šele odrekanje določenih stvari...Ufff, rajše ne pomislim, kakšna "štala" bi nastala v tistem trenutku...In kakšna zamera bi se vlekla še ne vem koliko časa... A ko pa ti doživiš trenutek, ko te taisti osebek spravi v takšno slabo voljo, da bi ga va tistem trenutku najrajši (prepustite se domišljiji;))...in samo nekaj rečeš nazaj pa že imamo ogen v strehi... Veliko ljudi me je že prevečkrat prizadelo, seveda največkrat tisti, od katerih to najmanj pričakuješ... Ampak face with it... tako je in tako vedno bo. Ker če hočeš narediti eno korenito spremembo, mora biti za to zainteresiran vsak človek... Pa če je ta sprememba v zvezi med 2-ma človekoma, ali pa v skupini prijateljev...

Lahko bi še in še pisala, kaj vse me zaboli pri srcu, samo si ne upam, ker bom spet obtožena, da sem za večino stvari kriva jaz sama, da me ljudje ne upajo poklicati, ker jih baje vedno naderem, da ne upajo pisati, ker sem vedno slabe volje, ko mi kaj ne uspe...
Vendar dragi moji, morem reči, da me zelo slabo poznate...

Ne glede na to, kakšne čudovite dneve sem dajala skozi in kakšne vzpone in padce sem doživljala (od največje sreče ki je možna, do tega da se človek znajde...), znala sem ohraniti tisto dobro voljo, ki je nekateri v meni ne znate videti prav pogosto... Da me znate samo kritizirati in mi zmetati vse slabe lastnosti v obraz...ampak, da bi kdo kdaj rekel da mu/ ji vseeno nekaj pomenim... To se pa ne bo nikoli zgodilo... Ker sem očitno zmerej bla en "kriminalc" ostajam taka še naprej pa če vam je to VŠEČ ali pa NE.

Vendar tudi od vas potem želim, da mi daste mir, če vam grem tako na živce... Ker se ne brigate zame, se tudi jaz ne bom za vse vas...Če koga kaj zanima je vedno dobrodošel, da me pokliče in vpraša, če pa bo tale blog v kom spet vzbudil občutek krivde...Potem pa naj se me izogiba za vse svoje življenje in naj kuha mulo zaradi tega kar je napisano... Z nekaterimi bi najrajše v tem momentu končala zadeve, vedndar če bi kaj rekla bi bila spet jaz najgrši človek na svetu, zato ne bom tvegala.

Uživajte v tem lepem dnevu, ko vam ne težim...

Če pa more kdo komentirati, naj piše sem gor in naj mi ne mori po telefonu. HVALA.

Odhajam...

O se boste mel fino. Nobenga težena več, ker jest GREM!!!

Sm se odločla, da me zdej nav več zanimala nobena druga reč več kokr sam šola... Pa še to zna bit navarn, ko smo pod takim finim...hmmm NADZOROM!?

Res se odpovedujem vsemu, kličem na vsakih 5 minut da sm še živa, ne prosm za nobeno stvar več, itd.

Vse bom nardila za vaš BLAŽEN MIR.

Skrijem se pod kovter

Let me never see the sun...
Let me be so dead and gone so far away from life...

U ja mam ful optimistične želje trenutn.... Sam, če pogledam me je dones nekak že mnilo tisto neprijetno razpoloženje. Vendar me še zmerom ima, da bi se zvlekla nekak v posteljo se pokrila s kovtrom in zaspala... In spala bi do 26.6.2008, ko bi blo že vsega konec... 14.7.2008 me ne bi napadlo malodušje, ker ne bi ugotovila, da nisem sprejeta na tist faks kamor hočem pridt...in to bi blo enkratno, če bi se to dal narest...

Ampak na žalost so to samo ene lepe sanje, ki se nikoli ne bojo uresničile...

Ju3 bomo zajebal esej in potem do konca vso maturo...na konc nav pik in pol se bom 14.7. sestrelila nekam v vesolje in bom krožila okol ZEmlje dokler me ne pobere pa zravn se bom drla kok sm bla idiotsko pametna...

Ampak še zmerej bi se rajš skrila pod kovtr in čakala de bi blo vsega konc...

Mogoče pa nav vse tk črno kokr jes mislm, da bo...;)