Takega dneva se ne da pozabiti:) Sploh pa ne tistih zvedavih obrazov, ko sem se prikazala na avtobusu, pa tistega spraševanja kaj je bilo in kaj si rekla,...
Mislim, da ne bom pozabila, da sem v svoji raztresenosti tisti dan pospravila mleko v omaro, kavo pa v hladilnika... Ampak mora mi biti oproščeno;)
Tudi naslednjega dneva se ne sme pozabiti;)... Sem se lepo "poimenovala" takrat (psiho itd=P), ampak tako sem se odločila in lahko samo rečem, da mi ni bilo žal...
Tudi takrat ne ko ni bilo vse v najlepšem redu... ampak mislim, da mi je pomagalo samo to da se nisem pustila raznoraznim prepričevanjem in še posebej tisti moji slavni trmi...
Ampak hočem samo povedati to, da je to leto bilo res nekaj...posebnega. Ne vem kaj naj drugače rečem.
Vem samo to, da tako vredu človeka že dolgo ni bilo v mojem življenju... Da očitno dolgo časa nisem vedela kako je nekaj lahko tako lepo, če imaš ob sebi nekoga, ki ga pač...
Včasih je to težko povedati, sploh ko se začne dogajati kar se (na žalost), ampak ne vem, če se sploh zavedaš koliko mi pomeniš in kako zelo te imam rada.
Vendar pa se ob vsem tem bojim tistega dneva...
