Bolečina...

Zdelo se je, da mi z užitkom, prav počasi zasajaš nož v srce. Še nikoli prej nisem občutila česa takega... Ampak kot pravijo se morajo tudi vse lepe stvari končati.

Bilo je hudo, čeprav vidim, da mi ni nikoli bilo lepo... Vse do sedaj... Ampak tudi ti časi niso več to, kar so bili nedolgo nazaj...

Vse lepo izgine.

Hudičev sarakazem nekam bi ga poslala!!!!!

Brezvezne stvari me pripravijo, da storim nekaj, kar drugače nikoli več ne bi . Nikoli več...

Pa sem rekla to že miljonkrat... Ampak vedno znova se vrnem tja. Situacije so brezishodne... Boli me pa ne vem, kako naj se te stalne spremljevalke znebim.

Pa se hočem...

Hočem pobegniti stran od bolečine... Hoditi po dežju... Sprati s sebe umazanijo tega sveta... Umazanijo, ki ste mi jo prizadejali...

Pa ZAKAJ???? Kaj sem vam storila???

Pa mi že uspe... In uspeva dolgo časa... Ampak spet...

Rada bi kričala, brcala, naredila ne vem kaj vse samo, da bi šlo tole že končno ven iz mene...

Ampak glej glej... Neha deževati... Bolečina je spet tu... Sije sonce... Tu je... Pogledam, če je moj rešitelj tu... Pa ga ni...

Rečem si:" Ni vredno... Pozabi jih... Vsi so si isti..."

Se obrnem in grem domov... Odprem predal, te vzamem ven, draga prijateljica... Te gledam nekaj časa in si na koncu rečem:" Welcome in club..."

In zadnja stvar, ki se je spominjam je...

<3