Na obali, ob jezeru,spet cvetijo, spet cvetijo spominčice.
Na obali, v mojem srcu zdaj ostal je, zdaj ostal je le spomin.
Ko pa rože ovenijo,na oko mi leže mrak,daj, prinesi, mi prinesi šopek plavi,spominčice. (V. Kreslin- Spominčice)
Blodnja mojega življenja postaja vse večja in večja nočna mora... Pa ne nočna... Tudi dnevna.
Naokrog se velečem z velikim bremenom, ki me počasi hoče uničiti pod sabo. Hodim in upam, da pa bom le enkrat zbrala dovol moči, da bom zmogla povedati svoje.
Iz dneva v dan se sprašujem ali me ljubiš??? Ali me??? Zakaj mi potem že enkrat ne moreš povedati, kaj hočeš od mene. Vsi ti pogledi, ki mi jih namenjaš. Vse te besede, ki so včasih prijazne, spet drugič pa zabolijo kot oster nož, ki se zasadi v srce. zakaj prideš do mene po napornem dnevu??? Me objameš in se mi nasmehneš??? Zakaj enkrat namigovanje koliko ti pomenim, spet drugič ,ko pa si v družbi prijateljev posmehovanje na moj račun. Zakaj se ubistvu igraš z menoj???
BI SI KONČNO UPAL POVEDATI!?!? Ne.... Ne upaš si. To je ta tvoj večni problem.
Rečem ti lahko samo:"Sledi svojemu srcu. Ubogaj ga." Ker jaz bom sedaj storila to...
Svojo bolečino bom zakopala globoko v najtemnejši kotiček srca. Zaklenila bom vrata in izgubila ključ.
Včasih se mi zazdi, da je najino "prijateljstvo" kot drama absurda. Smešna do konca... Lahko pa tudi zelo žalostna...
Adijo...
