Smej se...

Smej se ko ti solze po licih polze,

smej se in ne pokaži svetu, da ti je hudo,

smej se, govori, glasno, kriči

naj vsi mislijo da si neranljiv, neubčutljiv, trd, mrzel,

smej se.

Smej se ko ti je hudo,

ko ti nekdo stopi na srce in ga pomendra,

smej se ko ti iz oči priteče kri.

Ker ni več solza!

Potrebujem...

...Samo eno OGROMNO... Res eno veliko skodelico kave, ki bi me dokončno zbudila in vrnila v realnost...

Vsega je krivo moje bedenje in ustvarjanje do zgodnih jutranjih ur... Nato pa nič kaj lepo bujenje zgodaj zjutraj... Celodnevno letanje po raznoraznih opravkih... Rezultata pa ni in ni...

Zato me zanima, katera duša se me bo usmilila in šla z menoj na kofe... Ker v dvoje so vse stvari lepe...

Še kava ima boljši okus;)

Princ na belem konju reši princesko...

Nekoč pred davnimi časi je živela deklica po imenu Marjetica. Imela je samo očeta. Mamica ji je umrla še ko je bila čisto majcena.

Njeno življenje je bilo popolno vse do dne, ko je oče srečal Klotildo. Ta je bila zelo prijazna z Marjetico. Vedno se je igrala z njo, ji česala lase, nosila kruha in mleka, itd.

Vendar pa ni mogla preslepiti male deklice... Slutila je, da se pod to lepo podobo skriva zlobna oseba. In ni se motila...

Kmalu se je Marjetičin svet sesul na drobne koščke. Njena najbolši prijatel... Najdražji očka je umrl. Bila je prepuščena na milost in nemilost svoji zlobni mačehi, ki je deklici pokazala svoj pravi obraz takoj po očetovem pogrebu.

Marjetico je zaprla v stolp. Ta stolp je imel samo eno okno... To okno je bilo edini vpogled v zunanji svet.

Vendar se je daleč naokoli rasprostiral gozd... Edina stvar, ki jo je Marjetica gledala v teh svojih temačnih dnevih.

Ampak ni bilo vse tako črno, kot se je zdelo. Marjetica si je kljub vsemu našla prjatelje... To so bili ptički in miške, ki so prebivali tam...

Marjetico so imeli radi, ker je z njimi vedno delila svojo hrano.

Nekega dne pa je po gozdu jezdil Mihec na belem konju... Mihec je bil najmlajši kraljev sin... Eden najlepših fantov v deželi...

Na lepem je zaslišal nek lepo prepevajoč glasek... Začel se je vzirati naokoli, ampak ni videl nobenega človeka... Milje daleč se je rasprostiral zelen gozd...

Nato pa se je znašel pred stolpom... Da tistim stolpom v katerem je bila zaprta Marjetica... In glej glej... Zagledal je lastnico tistega lepega glasu... Stala je tam pri oknu...

Mihec ni vedel, kaj storiti... Samo stal je tam in jo opazoval...

Marjetica je zagledala fantiča... Ni mogla verjeti svojim očem... Da spet vidi človeka... In to še fanta... Zelo zelo luštkanega fanta...

In tako naprej... Na koncu princu Mihcu uspe rešiti Marjetico... Vendar ga zasači zlobna mačeha, ki ga ubije...

Marjetica pa se je takrat zbudila... "Pač sem nepobolšljiva... Princ na belem konju reši princesko... Pa kaj še!!! Še v pravljicah to ni možno..." si reče in zaspi nazaj...

Ja ta deklica je že našla princa na belem konju;)

The Fall

I spent many years in my life

Chasing rainbows in the sky

Each color I used as step

And reach the pot of gold at the end of its line.

My days are mostly gloomy

Despite rays of sun which lighten my highway

Rain falls heavily flooding the whole of me

No one there to rescue me.

I managed to dry my tears

Alone by myself, stood strong every moment I fall

This lesson I kept in my heart

And should stay there until the day I depart.

Skodelica čaja

Se je vse dogodilo danes zjutraj.
Spala bi vsaj tja do dvanajstih. Ampak ne. Zbudim se z glavobolom in bolečim grlom... Ja šit pa ne zdejle sredi poletja no.... Pa slišim tisti zlobni glasek v moji glavi:" Sama si kriva!!!! Kaj pa skačeš bosa po lužah. Nič čudnega da si zbolela. Haha!!!"
Tisti glasek pošljem nekam v tri krasne in se s težavo spravim iz postelje... Ne čutim nog... V glavi mi razbija... Ah skodelica čaja bo pregnala to sranje... "Pa saj nisem prehlajena..."se prepričujem na ves glas. Pa vidim nek zaskrbljen pogled. "Ja Dejzi kakšna pa si? Se vredu počutiš? Ja kaj si pa delala včeraj?"Ah res ni miru... Človek še čaja ne sme skuhati ne, da bi vsi takoj pomislil, da si bolan, da imaš vročino, itd.
Ampak mi uspe zbrskati iz omare lonec... Poiščem čajne vrečke, limono, neke moje skrivne sestavine in se lotim dela...Vržem v lonec 3 žlice sladkorja... Poiščem skodelico... Se polijem po roki z vrelim čajem... Pa si mislim v glavi:" Danes bo šlo vse narobe... Ne že spet!!!"Spijem prvi požirek... Nekaj je narobej s trem čajem... Je kisel in grenak... Pa kako je to možno!? Saj vedno delam tako pa je zmeraj dober...Grem nazaj v kuhinjo in dam notri še ene 2 žlici... Sedaj bo sigurno dovolj... Ampak ne...Na koncu se je v litru in pol čaja znajdlo kakšnih deset žlic sladkorja, da je končno imel tisti pravi okus...Ampak še vedno mi ni jasno, kaj je prineslo tisto grenkobo v moj čaj...Nekaj je narobej. To vem... In mučim se, da bi našla tisto rešitev... Se končno spravila k sebi in mogoče pomagala človeku, ki rabi mojo pomoč... Čeprav bo še huda bitka, da bo prišlo do priznanja, da je nekaj narobe...

Pa čeprav se bo to zgodilo ob presladki skodelici čaja...

*

Out of the darkness

and into the sun,

no one can tell me

how much is this fun,

grab my hand

and make me fly,

let's go together

right into the sky!!!

...

Življenje je kot sončni žarek,

je pekoč,

večkrat spečeš se ne vedoč.

Žarke dolge ima,

če le srečo pozna

in jo razdati zna.

Srečo s svetlobo deli,

ponoči družbe si želi,

ljubezen pa z vročino gori.

Vstaneš zgodaj zjutraj, ko je nebo tako kot, da bi ga ravnokar vzel iz pralnega stroja (to je Ana enkrat izjavla in zdej si pač jaz to sposojam kadar je le možno. Tako, da ne mi zamert;)), se oblečeš, potiho greš dol po stopnicah in hitro stečeš ven iz hiše... Da te je ne bi nihče opazil...

Odtavaš tja na svoj priljubljeni kotiček in začneš razmišlati, kaj je povzročilo to noč, da spet nisi spal tako kot bi bilo treba... O kom ali o čem si sanjal, premišljeval...

Vendar to naenkrat ni več pomembno...

Pa se spet pojavi tisti občutek, da tukaj na tem skrivnem kotičku spet nisi sam... Nekdo te opazuje... KAKO SI DRZNE!!!! Pa se pokaže...

Ne moreš verjeti, ko zagledaš to osebo po dolgem času... Res dolgem...

Pa te zaboli... Spomini... Obrneš se, stečeš stran... Samo stran od vseh...

In kot pravi pesmica se spečeš nevedoč...

Sem se tudi jaz???