Ko se vprašam, kaj naj storim...

Ne mine dan, da se ne bi vprašala, kaj naj. Naj grem naprej, pozabim vse skupaj, naj upanje končno umre, naj končno poslušam ljudi, kaj mi govorijo...

Je miljon stvari, a ne vem katero naj razrešim najprej.

Kaj naj naredim, kaj, kaj, kaj, kaj????????????? To se mi stalno podi po glavi. Čutim, kako se moram razpisati, a kamorkoli bom napisala, našel se bo kdo, ki se s čim ne bo strinjal.

Zdejle k sm raspizdena do amena bi najrajš napisala, kaj me mori. Pa vsi vemo že v naprej, da tega ne bom nardila.
Čeprov najrajš bi, ker tko so mi svetovali. In morem rečt folk ma prov, blog je moj in pišem lohka kr men paše, brez tiste slabe vesti, kaj si bo kdo mislu.

Včasih se prašam, če se je vredn sekirat zarad tistga kar je blo... Eni mi pravjo nej neham, drugi mi pravjo upanje umre zadnje, sama pa si pravm, da nism normalna in nej grem že naprej. Ampak kokr kol debata nanese na to se pojavijo SPOMINI... fuking shit... zakaj jih človk enostavn ne more zbrisat??? In edn takih spominov je tale Severinina pesmca...

Zašto su ti oči umorne i tužne
ne vidin u njima modrog mora sjaj
daj, zaboravi na sve dane ružne
svoju ruku mi daj

Voljela bih noćas dok je mjesec mlad
da jos jednom čujem riječi te, volim te
hoću da te ljubim, da te usrećim
pivat ću ti bit ću samo tvoj gardelin

Kada brodovi prestanu da plove
kad se more smiri, ja ću doći u tvoj san
tad ćes saznati da jos uvik živin
naše ljubavi plam

Ko se človk spovne... Pa čeprov ni blo vse tko kokr bi mogl bit. Ampak ja se spomneš in se preklinaš k se spomneš in preklinaš vse k te na to spomnejo. Ni dneva, da se ne bi zbudila z isto mislijo in ni dneva, da ne bi zapsla s to mislijo. Ni človeka, ki ne bi vedu, kaj mi še zdej pomen in ni ure ko se ne bi zamisla nad vsem skupej. Tud dan ne mine, da ne bi rekla zbriši in pojdi naprej... Delam na tem. Še mal časa in pol zbrišem za vedno... Sam, da mi ne bi kdo pol kej sitnaru, če bi še lohka kej... Ko zbrišem, zbrišem za vedno.

In vem, da se bom še parkrat vprašala, kaj nej in pr čem sm... In jest ne bom jest, dokler ne RAZČISTIM!!!!!

Takšni in drugačni dnevi...

So dnevi, ko se Desiree skrije pod kovter(slika levo...mater sm grozna :P) in so dnevi, ko Desiree prileze izpod kovtra( glej sliko desno, pa ne se ustrašt) :p
Teh dni bi sicer bilo lahko več in zahvala gre samo enemu človeku, da je zadnje čase tako...

Lohka govorim od mnogih prečvekanih ur, nešteto sms sporočil, raznoraznih budnic ob petih zutrej (človk božji pust me spat:P), o dobronamernem "sekiranju" in še kaj bi se našlo.

A še vedno je prisotna neka senca... In lahko ti rečem samo, da mi je žal, ker je tako. Ampak sem povedala že dober mesec nazaj, da bo tako ostalo...

Ampak ne glede na vse, se prepuščam dopoldanski uživanciji in se veselo smejčkam naprej in sanjam o MOJI POSTLI :P:P (zadne cajte mi ni ponoč dano, da bi spala...). Sam se mi moja postla smil, ker je mrskej dožvela :p. Zadne cajte pa se sam jest premetavam po nej in očitn se mi to maščuje, ker ne morem spat...

Lohka rečem samo to, da hvala višji sili, da mam take prjatle, ki se zeloooooooooooooo trudijo, de bi bla taka kot sm bla včasih.
Ampak zahvaljeval se bomo enkrat drugič;)