Pa če govorim resnico...al pa se enostavn zlažem.
Ni važn a sm skoz dobre vole al slabe...zmerm se najde edn k mu nč nav prov. Pa ni važn, de me pov folka zbega čist in me pušajo v negotovosti. K pa jest povem po resnic, da je ne NE in da bo pač tko ostalo kokr je, mamo pa ogn v streh.
Pa nej mi edn pove a bo na konc važn, kok sm se presekirala, kokrat sm rajš na druge pomisla kot pa de bi nekej zase naredla. A bo na konc važn kok noči sm bla pokonc pa se probala učit, ker čez dan nč nism mogla (sm bla v enmu svetu, ki ne obstaja...), a bo važn a sm povedala kaj je narobej al ne? A bo recimo, kdaj važn, kaj vse sm sama seb nardila. A bo važn, de sm se ničkolikokrat probala ubit, da se tolažm tko, da si rajš nov uhan dam v ušes, da saj takrt mislm na kšno drugo bolečino? Ne, ne bo važn.
Ampak, če bi saj dobu človk kšn konkretn odgovor na svoja vprašanja bi nekak šlo, pa bi si reku da je važn... Sam na konc živlena bomo pa vsi vidl, da nikol nč ni blo važn.
Ni važn, kaj ti čutš, ni važn kaj si delaš, ni važn al maš kerga res rad al ne... Zmeram je edn przadet na konc vsega. Ampak tud takrt ni važn kok ljudi przadaneš, da dosežeš en kurčov cilj. Važn je sam to, da teb rata, za druge te pa boli... In tko moreš delat, če hočeš dobr skoz živlene hodt. Jt preko vsega, ker na konc bo važn sam to, kaj si dosegu. Drugo pa ne bo.
