V času, ko bi človek najbolj potreboval podporo... ampak poglej si to čudo! Nikjer nikogar, da bi ti ponudil neko razumevanje, pomoč ali pa pokazal vsaj trohico ljubezni do tebe.
Nikoli se nisem pritoževala, ampak dve leti nazaj sem bila vržena med tujce. Dobesedno! Z majhnim otrokom, za katerega sem že od prve minute, ko je bil rojen, imela občutek, da mi ga hočejo vzeti. In ta občutek se krepi iz dneva v dan. Pa povej mi v obraz, da naj se spokam, da sem slaba mati (PA NISEM!!! samo določeni me hočejo tako prikazati), karkoli recite samo ne se obnašati do mene kot, da sem ničla!
V tem času, ko bi rabil nekoga zanesljivega... v tem času, ko imaš občutek, da te vsi in vse zapušča...
V meni zeva velika praznina in velikokrat imam občutek, da me je samo ena velika žalost. Včasih mi je težko zjutraj vstati iz postelje ampak me naprej žene samo misel na mojega ljubega sinčka, ker vem da me potrebuje. Vsak dan znova sem med tujci in nimam nikogar, da bi se lahko pogovorila z njim...
In zakaj pišem to?
Mogoče pa je še kje kdo tak kot jaz...
Kmalu bo štiri mesece od smrti mojega dragega bratranca...
Še vedno je težko razumeti zakaj in še vedno pravimo, da ni pravično.
Je prvič od takrat, da sem se spravila spet pisati tale pozabljen blog...
Občutek imam, da o Njem noče nihče govoriti in je bolje, da izlijem svoje misli tukajle...
Za enkrat lahko rečem, da te zelo pogrešam in, da sem zelo žalostna, ker vem, da bo preteklo še preveč časa preden se spet vidiva...
Do takrat pa ostajaš v mojem srcu...
