Njegovo ime...

V njeni sobici lučka je gorela, ona pri oknu je premražena čepela…Žalostno je nemo kričala, na neki trenutek nestrpno čakala…

V rokah držala sliko, je na papir natisnjeno njeno srce. Podobo fanta njenih srečnih dni ona sedaj v rokah drži.

Tisti hip začutila je toplino solza, ki povzročila jih slika je ta. V bledi mesečini potegne nekaj iz žepa, nekaj kar uporabljala so mnoga dekleta...

Rezilo kovinsko se zalesketa, v soju luči na tla padejo prve kaplje krvi. Počasi vleče rezilo njej v kožo-zareže njegovo ime…

Ampak bolečina je vzdržala… Je nič ne boli, bolijo jo spomini tistih srečnih dni…

V bolečini je tisto noč zaspala, na luč dneva se ni več prikazala…zjutraj jo najdejo bledo in plavo zraven nje pa rezilo krvavo…!!!

Sanje se uresničujejo...

Kot, da bi bila spet majhna.

Zgodilo se je čisto isto, kot takrat, ko so mi kot otroku dali bombon ali pa čokolado. Vsakdo je v trenutku videl kako me je to razveseljilo.

Isto pa se je zgodilo danes. Potreben je bil samo en mejl in moje življenje se je obrnilo na boljše...

Ne morem verjeti. Vem, da moje sanje postajajo resničnost.

Vem pa, da sem spet vesela...

:)

Prijatelji???

Da izlijem svoje pesimistično mišlenje, na še tako zelo pesimističen dan kot je današnji.

Debata je nanesla na eno tako temo, kdo ubistvu je tvoj pravi prijatelj...
Pa sem premišljevala in spredvidela, da pravih prijateljev trenutno v mojem življenju ni... Res zanimivo.

Zanimivo to, da ne zaupam tistim mojim "prijateljem".

Razlog:

Itak je zmer narobe, če sem s kermu drugmu. Ni prov, da mam fanta in ni prov, da se zanimam samo za določene ljudi.

Ker bedn lajf....

:(