...

Življenje je kot sončni žarek,

je pekoč,

večkrat spečeš se ne vedoč.

Žarke dolge ima,

če le srečo pozna

in jo razdati zna.

Srečo s svetlobo deli,

ponoči družbe si želi,

ljubezen pa z vročino gori.

Vstaneš zgodaj zjutraj, ko je nebo tako kot, da bi ga ravnokar vzel iz pralnega stroja (to je Ana enkrat izjavla in zdej si pač jaz to sposojam kadar je le možno. Tako, da ne mi zamert;)), se oblečeš, potiho greš dol po stopnicah in hitro stečeš ven iz hiše... Da te je ne bi nihče opazil...

Odtavaš tja na svoj priljubljeni kotiček in začneš razmišlati, kaj je povzročilo to noč, da spet nisi spal tako kot bi bilo treba... O kom ali o čem si sanjal, premišljeval...

Vendar to naenkrat ni več pomembno...

Pa se spet pojavi tisti občutek, da tukaj na tem skrivnem kotičku spet nisi sam... Nekdo te opazuje... KAKO SI DRZNE!!!! Pa se pokaže...

Ne moreš verjeti, ko zagledaš to osebo po dolgem času... Res dolgem...

Pa te zaboli... Spomini... Obrneš se, stečeš stran... Samo stran od vseh...

In kot pravi pesmica se spečeš nevedoč...

Sem se tudi jaz???