Minulo leto...

Seicer še ni čisto minilo leto 2006 vendar lahko na hitro povzamem tiste dobre in slabe stvari.

Najbolj se spovnem tistih slabih... Preveč jih je bilo... Dobrih... Premalo, da bi se sploh spominjala... Potem so tu še tisti spomini, ko sem spoznala veliko dobrih ljudi, tistih, ki jim ne morem zaupati in tistih, ki so me zelo presenetili s svojo nenadno drugačnostjo.

Zakaj mora vedno biti toliko slabih stvari??? In zakaj se spominjamo le teh??? Zakaj dobre izginejo... Jih pozabiš... Dobesedno izbrišeš ven iz glave???

Spet sem imela tisti obred branja dnevniških zapisov... To so bile ure smeha, jokanja in še česa. Spet se je pojavila tista stara znanka bolečina, ki me zmerom spravi v slabo voljo... Kriza si rečem in grem novo pot v novo leto... Upam, da tokrat boljše...

Kaj pa želim vam...

Ljubezni, sreče, zdravja, zadovoljstva,... In vsega lepega...

Pa srečno 2007=)

Vaša, Dejzika

Končno... Slovo

Na obali, ob jezeru,spet cvetijo, spet cvetijo spominčice.
Na obali, v mojem srcu zdaj ostal je, zdaj ostal je le spomin.
Ko pa rože ovenijo,na oko mi leže mrak,daj, prinesi, mi prinesi šopek plavi,spominčice. (V. Kreslin- Spominčice)


Blodnja mojega življenja postaja vse večja in večja nočna mora... Pa ne nočna... Tudi dnevna.
Naokrog se velečem z velikim bremenom, ki me počasi hoče uničiti pod sabo. Hodim in upam, da pa bom le enkrat zbrala dovol moči, da bom zmogla povedati svoje.

Iz dneva v dan se sprašujem ali me ljubiš??? Ali me??? Zakaj mi potem že enkrat ne moreš povedati, kaj hočeš od mene. Vsi ti pogledi, ki mi jih namenjaš. Vse te besede, ki so včasih prijazne, spet drugič pa zabolijo kot oster nož, ki se zasadi v srce. zakaj prideš do mene po napornem dnevu??? Me objameš in se mi nasmehneš??? Zakaj enkrat namigovanje koliko ti pomenim, spet drugič ,ko pa si v družbi prijateljev posmehovanje na moj račun. Zakaj se ubistvu igraš z menoj???

BI SI KONČNO UPAL POVEDATI!?!? Ne.... Ne upaš si. To je ta tvoj večni problem.
Rečem ti lahko samo:"Sledi svojemu srcu. Ubogaj ga." Ker jaz bom sedaj storila to...
Svojo bolečino bom zakopala globoko v najtemnejši kotiček srca. Zaklenila bom vrata in izgubila ključ.

Včasih se mi zazdi, da je najino "prijateljstvo" kot drama absurda. Smešna do konca... Lahko pa tudi zelo žalostna...

Adijo...

Modre oči

Hodila sem tam po poti,
Po poti samih skrbi,
A na enkrat zagledala sem,
Tvoje modre oči.

Tvoje modre oči,
Oči oceana,
Tvoje modre oči,
Mojega srca bolečina znana.

Modre oči,
Ki spremljajo me na tej poti,
Na poti samih skrbi,
Na poti temni brez luči.

Modre oči, ki kričijo!
Modre oči, ki ljubijo!
Modre oči, ki me rotijo!
Modre oči, ki me prosijo!

Kaj me prosijo te modre oči?
Koga ljubijo te modre oči?
Komu pravijo ostani tu?
Le komu, ne vem.

Hodim tam po temačni poti,
Poti samih bolečin,
A kar naenkrat se zavem,
Da tvojih modrih oči ni.