Veš razmišljala sem in lahko rečem, da sem šla iz ene skrajnosti v drugo. Jezan sem bila nate za izrečene besede, a na koncu spoznala da imaš vendarle prav...
Sedaj pa me skrbi.Bojim se dneva, ki se bliža. Dneva ko boš odšel... In ne bomo vedeli, ali se boš živ vrnil nazaj...
Prosil si me, naj o tem ne govorim, ampak ne morem več držati v sebi...
Si edina oseba, brez katere res ne bo šlo.
Koliko je bilo tistih lepih trenutkov, ki se bodo končali z enim potegom...
Upam samo, da se najhujši strahovi ne uresničijo... Da boš le prišel domov in da bova še naprej preživljala svoje trenutke... Tiste lepe, ki jih je sicer vedno manj...
Prosim ne zapusti NAS!!!! Predvsem pa mene...
