Leto 2008

Bilo je lepo, dolgo, včasih čisto prekratko. Bilo je težko, polno muk in trpljenja a nazadnje je obradilo sadove največje ljubezni.
Bilo je polno smeha in solz in radostnih dni...
Bilo je samo še eno leto, ki spet mineva.

Ker ju3 odpotujem, želim vsem, ki spremlate tale moj blog sledeče:

Leto zopet je naokrog,
saj vrti se kot začaran krog.
Ko na zadnjo noč odpadlo listje šelesti
in nežni sneg se pod nogami drobi,
naj sreča zasije ti z vseh strani.
Sonce še naprej naj ti sije,
ljubezen v neskončnost te oblije.
Zatorej lahke korake ko ob polnoči stečeš naprej,
ne glej nazaj, pomisli na novi raj.
Srečo od sonca ujemi, zase jo nekaj zadrži,
preostalo pa med prijatelje in ljubljene vrzi.

Srečno in zdravo leto 2009 vsem!

Brišem sms-je

Je blo treba, ker se mojmu telefonu že počas meša od kvote nabranih sporočilc... Preveč je tistih lepih in se veda tudi ta je nekoč treba zbrisati...

A na enkrat se pred menoj pojavi sporočilo z vsebnostjo ? v zadevi...
Sej nisem vedla, al nej se zjokam nad nim al kaj nej storim... Berem tisto miljonkrat, če ne še večkrat in si razbijam glavo...
Pustiti, narediti... A pejt nekam... jest sm pa lohka??? In zdej nej pustim... Samo to mi je odmevalo o glavi... O sem bla neumna. Nikol ne bi smela poslati in samo pustiti bi mogla stvari take kot so...

In s tem se je SPET ustavilo brisanje... Vsega, ker mi ne pomeni nič več....

..

Though it's been a while now
I can still feel so much pain
Like a knife that cuts you the wound heals
but the scar, that scar remains

Obup...

Imam občutek, da se bo tale "veseli December" končal precej neveselo... Seveda, če se bo tako nadaljevalo, kot se je spet pričelo dogajati ...

Hvala ti za lep dan in še lepši večer...

Bilo je res nepozabno...

Tretja tretina hokeja je bila zelo zanimiva:P

Seveda je bila... 3:0 za Jesenice in ufufuf... pri nama pa... Hmmm... ;)

Spominjam se samo spontanega smeha na koncu in pogleda na ... in konec debate:P

Važno, da so Jesenice zmagale s 5:0 proti Olimpiji in važno, da sva midva prišla do nove zmage;)
Vsekakor je bilo zelo zanimivo... :$





Zakaj gre čas tako hitro ravno takrat, ko to ni potrebno???

Zakaj spet jočem???

Zdi se, kot da bi se nebo pridružilo pesmi mojega ranjenega srca...
Jočem jaz in joče nebo skupaj z menoj...

Prebudili so se vsi stari spomini... Spomini na vse tiste dneve, ki so še zdej zapisani v mojem srcu. Ko sem te prvič videla, ko sem ti prvič sedla v naročje, ko sva se poljubila... Ko si še rekel besede rad te imam... Ko je bilo še vse super in enkratno... Enostavno je toliko lepega, da se ne da pozabiti...

Skušam pozabiti mesece, ko nisem vedela kaj naj sama s seboj in kaj bo sploh z nama... Skušam pozabiti tisto, kar je sledilo... Vse prejokane in neprespane noči, mojo odsotnost, vse...

Želim pozabiti in se prepričati, da je bilo vse skupaj že od samega začetka obsojeno na propad... Ne vem zakaj... a očitno je bilo.

Počasi pozabljam nesporazume in skušam ohraniti samo lepe stvari...

What I got to do to make you love me?
What I got to do to make you care?
What do I do when lightning strikes me?
And I wake to find that youre not there?

What I got to go to make you want me?
What I got to do to be heard?
What do I say when its all over?
Sorry seems to be the hardest word.

Its sad, so sad
Its a sad, sad situation.
And its getting more and more absurd.
Its sad, so sad
Why cant we talk it over?
Oh it seems to me
That sorry seems to be the hardest word.

Še vseen te mam rada, čeprov te ne bi smelaq več imet... sej vem... in oprost mi, ker si to drznem...

Hočem izbrisati...

Tistih 16 mesecev vsega... od spoznavanja do konca...

In zaživeti neko normalnost z Markom in se delat, da tisto nikol ni obstajalo...
Pa je to možno??? Ne... Ni... Še zmeram živi kot senca v meni in me ne spusti iz svojih krempljev...

Da bi blo saj res... V velki večini ne sam na pol...

Well, I never saw it coming.
I should've started running
A long, long time ago.
And I never thought I'd doubt you,
I'm better off without you
More than you, more than you know.

I'm slowly getting closure.
I guess it's really over.
I'm finally getting better.
And now I'm picking up the pieces.
I'm spending all of these years
Putting my heart back together.

'Cause the day I thought I'd never get through,
I got over you.

Djekuju...

... za dobry den...

... protože milůješ mňe...

... protože jsi tady...

Za vse... in še enkrat vse, ker ne vem, kaj lohka še rečem... Djekuju... Djekuji, ker se lepše sliši...

MILŮJU

TĔ!!!

Jeza..

En osebek se pa prov zmeram pomatra, da mene sprav v slabo volo...
In znesla sm se spet na enga k ni nč kriv, sam je pa še ta velik zravn prpomogu...

Sevet bi biv brez tipov res lepši...



Kok si želim pobegnt stran od tega...

Vse je minljivo...

Vsaka stvar mine... Na žalost. Vse prav vse... Mine prijateljstvo in to te zaboli... Mine ljubezen in spet se postavi cel svet na glavo... Tudi avto nima neomejenega roka uporabe... Hiša se podere zaradi starosti... In na koncu spredvidiš, da tudi ti ne boš večno živel...

Danes imam v mislih eno osebo... Dragega prijatelja, ki nas je moral prezgodaj zapustiti... Ampak vem, da on bedi nekje nad nami, da je z nami v vsakem koraku in nam stoji ob strani... Vse lepo in prav, razen tega, da je umrl premlad in da si tega NITI SLUČAJNO ni zaslužil... Seveda je to prijateljstvo minilo zaradi nekega nemškega cepca, ki se mu je bilo pretežko ustaviti in spočiti...

Potem mine prijateljstvo, ker se ljudje tako hudičevo spremenijo, da sploh ne moreš verjeti... Nekateri samo jemljejo, ko pa jih potrebuješ ti, pa jih ni ob tebi... In to boli.

O minevanju ljubezni sploh nimam namena raspravljati, ker me vedno znova potre... Ampak sem nekje prebrala zanimivo misel... Žaluj, vendar pojdi naprej in živi življenje...

Avto je avto, hiša je hiša... "rok uporbe" je pri obeh odvisen od ljudi, ki jih imajo... nekateri se pazijo, drugi samo zanemarjajo...

In potem zasveti luč in uzrež, da tudi človek ni večen...

In zato živim življenje sedaj, v tem trenutku in grem naprej s tokom... Briga me za vse posledice in vse nesrečne trenutke... Hočem samo živeti to, kar mi je namenjeno...

Jdeme na proházku :)

Ker je bil spet lep dan, ga je bilo treba izkoristiti in se spet malček navaditi, kako je to, ko človek zabušava (smo že rahlo pozabili ta občutek:P).
No in avtocesta naju je spet vodila na Bled in na proházku (sprehod, če kdo ne ve:P) okoli jezera, ki nama je vzela cca. 2 urci hoje :$... pač je blo treba račke slikat pa kšnga lupčka vmes dobit:$.

No in ko sva se končno preborila okoli jezera naja je pot vodila samo še na kavo pa v avto... in v avtu se je tudi končalo kar se je začelo :P (misli si kar si hočeš:P)...
Vglavnem bil je lep dan in še lepši večer :) :$...

Tolk za enkrat;)

Polepšal si mi večer in ves naslednji dan...

Samo ena besedica je potrebna, da sem nenadoma začutila, kaj pomeni, ko si spet srečen....

Lahko ti rečem, da tudi jaz tebe... Pozabila sm, kako je že to, ko hočeš povedati, kaj čutiš in čutim spet v pozitivno smer...



Samo ne razočaraj me...

Prelep dan za hribe oz. kako spremeniti koleno na velikost lubenice...

Danes, v nedeljo 9.11.2008 se je dogodil pravi čudež vseh čudežev. Gdč. Maas je nekomu ratalo spraviti v hribe, natančneje na Bistriško planino (škoda, ker tega nismo dokumentirali).

Pa, da povemo nekaj malega od Bistriške planine.

Bistriška planina se nahaja na nadmorski višin 1050m. Iz parkirišča traja pot do vrha cca. 45 minut. Del poti je asfaltiran, nato pa se od melišča naprej prične makedamska pot. Že na prej omenjenem melišču se nam odpre lep razgled vse do Jamnika. Pot si lahko skrajšamo z obiranjem različnih bljižnic;)
Ko prispemo na cilj, nas na vrhu pričaka planšarska koča, ki je v "zimskem" času odprta ob nedeljah, vendar ne škoduje, če za vsak slučaj s seboj prinesete čaj...

No mi2 sva se napila zelo dobrega čaja in si namočila riti na mokrih klopcah, potem pa brž nazaj v dolino... Zaradi prijetnega sončnega dneva je bila pot e toliko bolj prijetna in oh in sploh vse kar je lahko še zraven.

Enkrat v prihodnosti pa se bova podala še na Dobrčo... ko mene nehajo zajebavta kolena...


In en lep pogled na Bistrico iz melišča...

Temu je treba narediti konec...

Konec vseh koncov, ki bo najstrašnejši zame... A ob prisotnosti njega se vse da prebroditi.
Včeraj sem bila sitna kot sam hudič, danes ni nič boljše...
A zakaj je tej stvari tako???

Mogoče zaradi prisotnosti nekoga drugega v moji glavi... To mi povzroča slabo vest. Pa ne samo to, tudi vsi spomini ki so še vedno prisotni mi povzročajo slabost.
Zato si govorim sledeči stavek iz dneva v dan in čutim da mi počasi uspeva... "Ono ne obstaja, je samo on in ti...drugo ni važno."

Počasi mi bo uspelo zbristati sence preteklosti iz glave, se poglobiti v študij in ljubiti enega in edinega človeka na svetu. O razočaranju sploh nočem razmišljati...


Zame obstaja samo eden... In kmalu se bo končala še kakšna druga zgodba... :)

Brez kave enostavno ne gre...

Ker mi je bilo danes na kroti način preprečeno dostopanje do hladilnika, z izgovorom, da bo kosilo kmalu na mizi, je v moji glavi nastala sledeča "pesmica": "O moja kavica kok te mam jest radaaaaaaa...Brez tebe sploh ne bi mogla živettttttttttt..."

Ja kdo bi komentirov, da je Desiree pravzaprav postala odvisnik, ampak to sploh ni res:). Enostavno sem prišla do zaključka, da po prekratki noči in enkratnem večeru, enem Bandidosu, zjutraj najbolj prija skodelica kave... Kajti o odvisnosti bomo pričeli govoriti v obdobju izpitov, ki se bliža nekam zelo hitro:S (ne nočem vedeti, kad je prvi....).

Ampak ja, brez doze kofeina ne gre... Če ni prave doze objemov in poljubov je to treba nadoknaditi:P Ah ja, ga že pogrešam in komaj čakam na ju3...

Ne, ne dam te...

Ne dam te zato, ker si sedaj uradno moj v vseh pogledih:)

In ja morem reči, da si izbral perfekten dan... Ravno na mamični rojstni dan...
Sem še vedno v fazi dojemanja in sprejemanja te za svojega, mojega, našega ali pač samo mojega... in sedaj so se mi mogoče končno odprle oči (ali pa tudi še ne...)

Po dobrih štirih mesecih sva se zgleda oba skorajžla za nov korak... Čeprov mogoče bi se že prej, samo kaj ko sva bila pod budnim nadzorstvom Tjaške;) (hvala dečva vseen za vse skup, ker če ne bi blo tebe, tudi naju ne bi bilo:))

In to je to... Mi2:)



But still I do like someone else too... Maybe too much... :(

Can you tell me what is going on???

Vse skupaj se nahaja v konfuznem stanju zmešanega sveta...

Jest sm zblojena in ne sam zbegana. Ne vem več, kaj nej si mislim in ne vem, kaj sploh pomeni to, kar se je dogajalo včeraj zvečer in še v zgodnjih jutranjih urah...

Rada bi končno zvedla, kakšne namene ma in kaj je zdej sploh med nama. A sva skupi al je vse skup kr neki.

Vleče se že 4 mesce... sam to vem. In zdej bi tud rada čimprej razjasnla zadeve, ker nočem spet trpet zarad nečesa, čemur bi se lahko reklo "ljubezen".

Sam edn nej mi pove, kaj to je in bom čist vesela ko bodo stvari jasne...

19ka:)

Se bi samo zahvalila vsem za vse želje in takšna in drugačna presenečenja na ta dan in en dan prej (to vela za Pio, Tjašo in Darjo:)).

Jah zdej že ta 19let tlačm zemlo na temu svetu in upam, da se mi uresnič vsaj kšna od želja, ki sm jih prejela na tak in drugačen način:)

Hvala hvala vsem:))

Žurka bo pa mal že ju3 pa še kdaj v prilki;) oz. bo trajala 3 dni skup :P

Pa hvala fotru k mi je spet uniču rojstn dan... Ta človk res oblada to.

Ena in edina želja

Vsi me sprašujejo, kaj si želim za rojstni dan... Nimam nobene potrebe po ne vem čem, ampak v mojem srcu in v moji glavi obstaja samo ena želja...

Da bi bilo vse tako kot je bilo...

Lepo jutro

Eno najlepših je bilo prav današnje...

Sicer sva jo oba odnesla z rahlim prehladom, ampak mislim, da se je vseeno splačalo:)



P.s.: tisto cifro mi pa za rojstn dan zrihtej... sam mislm, da bom ostala na usmeritvi +- tko kokr do zdej :P... Lohka jo maš pa ti;)

Moj odgovor

Rečem lahko samo to, da sem določene stvari napisala v jezi in da dobr veš kašna znam bit, če me kej zjezi. Izbor besed ni lih na mojmu nivoju in se opravičujem za to... Čeprov sm v trmi rekla da se nam.

Kr se tiče tega a te mam rada al ne vem sam jest, kr se pa tiče prjatlstva je pa sam cajt potrebn...

To je to. Svoj mnenje bom obdržala zase in ga ne bom razglašala nokol, da ne bo zamer.
Mislm da sm vse povedala.

Lp

....

...še dostkrat gor tebe iščem in še dostkrat mi je tko hudo... :(

Kam to pelje???

Bi se kmalu tako končalo...
Ker se je začelo tako, kot se začenja sedaj zadnje čase... A te zebe??? Ne, me ne... Sej vidim da te, pa še mrzle roke maš...Ne ne, sej sm ok...

Pa mi samo sledi, pa se umikam, ampak mu ne ubežeim... Mi ne uspe... Ker mi sledi in na koncu...
Me objame in... Takrat, pa zaledenim... Ne vem, res ne vem, kaj čutim... In ne nočem se spet prehitro... Zajebat??? Ja nekaj takega...

Le kam naju bo to pripeljalo...

Dokončno preraslo v največje sovražtvo

I hate you!!!!!!!!!!!!!

Si samo še eden izmed zrnc peska v poščavi, ki me slepi in me žalosti. Vsak moment, ko se prikažeš ali pa se spomnim nate mi je še težji kot mi je bil kadarkoli prej. Ti, ki bi mi moral stati ob strani pa si se mi odpovedal...

Izgini, IZGINI ZA VEDNO!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!

Le kaj mi sledi sedaj???

Enih dobrih 5 mesecev nazaj se je men vse skupej postavlo na glavo in moram reči, da od takrat niti ena stvar ne gre tako kot bi mogla it. Ok je res, da sm nekak zlezla skoz maturo (čeprov ne vem kako), pa da sem bila sprejeta na željeni faks, pa da sm zaslužla kr neki dnarja z garanjem seveda... To so edine dobre stvari.
Ampak vse ostalo gre pa narobej. Ko bi najbl rabla enga, da bi mi stal ob strani, je še ta odšel; doma je noro... Vsak dan sproti me je strah pridit domov, ker ne vem kaj me čaka, nimam nobenga tacga, ki bi se mu lahko zaupala, denar mečem dobesedno skozi okno, ker mi avto crkava že cel mesec in očitno še ni videti konca...

In sedaj me res zanima, kaj se mi lahko še zgodi, kaj bo tista naslednja stvar... Spet kakšna prometna nesreča? Me bo avto povozu? ...

No ja, sicer me pa ni škoda, tako da ne bom šokirana, če se mi še kaj hujšega zgodi, kot se dogaja sedaj...

Od prelepega začetka vikenda do napornega tedna

Blog bi lohka začela s tem:" Jak se ma´te?" Pa bi slišala različne odgovore...

Jest bom pa rekla, da sem preživela super pričetek vikenda, manj prijetno soboto in totalno neugodno nedeljo.
Sedaj pa se soočam s težavo, da je pred mano naporen teden. Lahko bi se mu reklo popolna norija..
In že na začetku ne vem kje se me drži glava, komaj še stojim in imam kronične bolečine v moji riti...:$ (to je to če se voziš na prtlažniku od kolesa po LJ :$)

Vglavnem... Prelepo je bilo imet počitnce, zdej se pa soočam z frikastimi sošolci, pa še to so povečin štajerci.... :S, pa še obvestil na netu ne znajo brat in pol ns je 50 nabasanih v učilnci, ki je velka 2X2 metra... Sam zato, ker eni osebki ne znajo brat, da sta 2 SKUPINE!!!!!
Sej bo bolš...

Pa ne vem od deka ja govorim makedonski... :p Jah enkrat bo bolš, samo da se neham smejat nad presenetljivim odkritjem, da je Slovenija soseda od Rusije in nad mojim polomljenim znanjem makedonščine, hrvaščine in srbščine... :)

Lep in seveda nenaporen teden želim:)

To ni zame...

Dejzi je zgublena... Ampak resno zgublena v pravem pomenu besede. Ne ve a more it desno, al levo, a naravnost, a po sredin... Pojma nima.

In to ni zanjo... Ne ne...

Bog očitno res ne obstaja

1 leto skupaj samo še izgubljam...Ljudi, ki mi pomenijo vse. Očitno se to ne bo končalo, ampak se šele dobro začenja.

Je samo vprašanje časa, če se bo uredilo. Ne vem, kaj bom če izgubim še njo. Samo njo še imam...

In res ne vem, kaj smo storili tako slabega, da nas doletevajo same slabe stvari.


Bog ne obstaja...

VELIKANSKOOOOOOOOOO skodelico kave bi

Če bi mi to kaj pomagalo jo sprejmem z veseljem...

"Bedni" razlogi za delitev

Včerej se mi je po eni strani odvalu velik kamen od srca, po drugi strani sem bla pa čist šokirana.
Razrešil smo eno zelo tako kritično vprašanje o delitvi naše hiše.

Ampak, ko sem slišala neki razlog zakaj je to tako kot je, pa nisem vedela, ali naj se začnem smejat ali nej prašam ata, če je on čist pr seb.

In sklep se je glasil takole: "Ker sta šla s fantom narazn, sem se pač tako odločil, ker ne morem vedeti, če boš še kdaj mela tacga fanta kokr si ga pač mela zdej. Pa sej vem, de si zmeram rada gor delala, sam ne morem reskirat."

In ja me je zabolel pr srcu, ampak, če je res, da se bo teta držala tega dogovora in da bo končn mir glede hiše, ok, se bom pač tud s tem sprjaznla.
Pa mi mama prav, da atu ni vseen, ker je tko naredu in ni vseen mami, pa men tud ne. Pa mi je mama rekla, de se ne smem sekirat zarad tega, pa da je treba jt naprej, ampak enostavn se ne morem sprjaznt, da je biv to razlog...

Vseeno mi je

Zadnje dneve mi je čisto vseeno, kaj rečem, komu rečem, kaj napišem, na koga to leti... Vglavnem briga me ali mi ljudje to zamerijo ali ne.

Nimam se namena opravičevat ali pa poniževati same sebe zaradi bednih opravičil, ki jih po večinio sploh nisem dolžna izreči.

In tudi vseeno mi je, če določeni osebki sploh še kdaj spregovorite z menoj, ker ugotavljam, da ni problem vedno samo v meni, ampak največkrat v vas samih.

Zdej, dragi moji, se pa zbrihtejte, če hočte še kdaj met normaln odnos z mano.

Začetki in konci

V življenju je mnogo začetkov in še več koncev.

Pravijo, da je vsak začetek težak in da človek potrebuje ogromno volje, da stvar izpelje do konca. Ampak do kakšnega konca? Konca vseh koncev, ali konca, ki pomeni čisto nov začetek tistega kar se je končalo.

Vse se začenja in vse se končuje; prijateljstvo, ljubezen, življenje samo,...

Zame je konec šole kot take in spet čisto nov začetek tistega za kar sem upala veliko let, da mi uspe. Konec je tudi nekih dobrih prijateljstev in že se pojavljajo nova, konec je ljubezni a se že nekaj svetlika na obzorju...

Konec in začetek... Vse ob enem in stvari se spet pričnejo na novo.

???

Sprašujem se odkar živim,

sem res edina, ki trpim.

Mar res vas toliko je ljudi,

mar ste resnično srečni vsi?

Ali je med vami kdo,

ki ve za žalost,

ki ve za zlo

in nosi kakor nosim jaz,

le masko sreče čez obraz?

Ne NISEM!!!!!

Včasih je res treba zbrati pogum za tako priznanje... Sicer bo eno bedno, blesavo ampak totalno resnično, samo iz moje strani.

Priznavam, da nisem tako močna kot skušam biti in da me določene stvari še vedno sesujejo v nulo...
To pomeni, da na žalost še nism...prebolela...

Ma jebat ga. Treba bo žvet naprej.

Spontanost...

Edina stvar, za enkrat, katero na nek način ljubim pri njem...
Pa to, da me pred in po napornem dnevu vedno spravi v neko dobro voljo...

Kaj bi jaz brez tebe...
In s težavo pričakujem vikend, ko se stvari lahko predebatirajo v živo... :)

Do takrat pa se prepuščam tonam sms-jev in klepetu ;)

Totalno nič septembersko

V svojem skoraj da že 19 letnem obstoju ne pomnim, da bi bilo septembra tako mraz kakor je letos. Res, da sem imela lansko leto malce problemov s temperaturno razliko med Grčijo in Slovenijo, tudi letos je bilo malce šokantno občutiti razliko med Hrvaško in Slovenijo, ampak še vseeno trdim, da to ni normalno.

Očitno je res kritično, če se jaz odločim obleči dodatno majico in če ata pride v hišo s totalno ledenimi rokami. Pa da ne govorim v astronavtski opravi za v posteljo...Ok bo treba oblečt tatoplo pižamo pa štumfe tud očitn, ker se ne morem ogret kljub zimskemu kovtru...
Razmišljam o 170cm velkem termoforju ali pa medvedu, ki me bosta grela ponoči :P, ampak ne vem, če je to prava rešitev.

Vglavnem, če naredim povzetek, vreme ni čisto nič septembersko...

Sedaj pa grem naprej zmrzovati ob šalici črne kave in ponucat še ene 3 paketke robčkov...
Lp

I love Lifehouse:)

Slika...

Ki pove vse...

It is gone...

Poletje seveda.

Čeprav se poletna sezona zaključi ju3, 15.9. bom pač malo prehitela dogodke in sedaj napisala, kar hočem že dalj časa.

Če pogledam začetek vstopa v poletje me obide groza, a ko pogledam konec, sem ponosna sama nase, ker nisem popustila...
Če bi me kdo prosil naj v parih besedah opišem dogodke tega "poletja", bi lahko napisala samo tole:

-razočaranje

In še veliko drugih pomembnih ali manj pomembnih stavri.
Za menoj je nekaj mesecev raznoraznih izkušenj, laganja sami sebi in drugim, prebolevanja, no ja recimo, da tudi službe (še 2.tedna;)), spoznavanja novih ljudi, spoznanja, kdo je pravi prijatelj in kakšni so tisti za katere sm mislila, da to so...

Da se naštevat... Res. Lahko bi še pisala, kaj vse sem sklenila sama pri sebi, vendar sem se odločila, da to ostane moja skrivnost. Tisti, ki pa to vejo, pa so bili včeraj rahlo šokirani...

Pred mano je nekaj novega, nekaj, kar me straši... Ampak bolj me je strah tega, da bom nekoga razočarala... Vendar ne morem pomagati. Tako sem se odločila...

Na koncu tega (poletja) lahko rečem samo to, da bi me nekateri ljudje imeli priliko spoznati v teh mesecih, ko sem jih in bi jih še najbolj potrebovala. Lahko bi spoznali, kakšna znam biti in, da so me včasih obsojali brez da bi vedeli razloge.
Lohka rečem, da sem še malo zrasla... Še malo bolj. Očitno je bilo to treba. Izkušnje takšne in drugačne so me totalno spremenile in me še bodo...

Kakšen pa je del moje prihodnosti pa je samo vprašanje, katerega odgovor še vedno visi v zraku...

Poljubi...

Ko so in ko jih ni,

edine stvari, ki krvavo puščajo sledi.

More :)

Po čudežu je vse spakirano. Optimizem narašča zaradi različnih stvari. Kr en teden frej, nav mi treba delat (no nekej bo treba, sam ne tok kokr zdej,...)

Nekateri boste končn mel mal miru pred mano, in se navte žrl, če v kšnmu blogu mislem vas, nav se me treba izogibat... Mislem ENKRATNO, aneda?
Eni me boste pogrešal, ker vam bo enostavn dovgčas po men;) Drugi me boste pogrešal zato, ker navte mel nobenga za zafarkavat (To leti nate Marko;))

EN TEDN totalnga miru pred mano... Supr;)

Jest bom pa mela mir en tedn prad vami :P in saj mal se bom spočila po 2eh napornih mescih...

Odem ja na more :)

Obetavno zamorjen dan...

Jutro. Ura 7.00. Začne zvoniti budilka. Sovraštvo. Skušaš ubiti telefon, da naj že preneha s svojim ogabnim zvonenjem. Nekdo potrka na vrata. ATA. Ves dobre volje... Pravi, da moraš ustat. Se zbrihtaš. Odvlečeš se v kopalnico. Pogledaš skozi okno. MEGLA, sivina, dež... OBUP!!!!!!!!!!

Vsi ti na vsezgodaj zutraj morijo, kaj moraš naredit. Veš, da moreš pakirati, ker greš ju3 na morje, ampak rajši sediš tu in pišeš tale blog!? Ja Dejzi kaj bomo mi naredl s tabo???

Ok, končajmo z dramo :P

Trenutno zbiram med sledečimi opcijami: -tuš, pospravt stanovanje, spakirat, mal tv pogledat, it na šiht
-pospravt stanvane, it pod tuš, spakirat, Tv, šiht
-tuš, pospravt, Tv, šiht, pakirat
-....

Namesto, da bi se veselila jutrišnega dne in z veseljem šla pakirat, sem tok lepo zaspana, da bi šla samo nazaj spat... Ampak zadeva ni izvedljiva :(
Ker je pa zunaj vse sivo in mokro je ta dan kot nalašč, da bo cel dan zamorjen (in po možnosti jih bo še kdo kej slišov od mene na šihtu...).

Komi čakam kofe... :)


Edina svetla lučka na obzorju dones :P

Pa lep dan;)

Wake me up when september ends...

Gre mi na bruhanje...

Hvala za uničen dan!


Samo, da se spomnim, kaj šele, da vidim imam uničen dan. Ko si govorim, da si ne zaslužim tega, ko mi VSI govorijo, da si ne zaslužim tega, da me uničuje in samo gleda, kako me še bolj uničiti...
Ne zaslužim si!!!!

Ko spredvidim, kaj je pomembno me vse skupaj začne siliti, da se skozlam. In to na tak ali drugačen način.
Ko človek živi za tisto patetično upanje in ga goji do onemoglosti, ko samo gledaš, kdaj se bo pojavil kanček svetlobe, ki bi ubodila upanje. Ko veš, da je vse skupaj brez veze ampak še kar vstrajaš, se pa mogoče celo sam zaveš, da tako patetične in pomilovanja vredne osebe ni na celem svetu, kot si mogoče sam. In ko spredvidiš razliko med imeti rad in ljubiti, se zaveš, da nikoli ni bilo res...

Z vsako besedo mi je zaboden nož v srce, da me še bolj boli in da se še bolj ubijam.
Ko se zavem, da živim v svojem bednem sanjskem svetu, bi se tudi najraje skloftala oz. vrgla skozi okno (ne vem kaj bi bolj pomagalo;))...

Ja problem je v tem, da danes še ni bilo tiste doze tablet, ki mi pomaga, da resničnost postane bolj jasna... Saj pozabim na vse skupaj in se zavem drugih pomembnejših stvari...

Samo čakam dan, ko dokončno izbrišem vse iz svoje glave in KONČNO zaživim neko bolj normalno življenje.

Do takrat pa vem, da mi bo šlo ob vsakem pogledu in ob vsaki besedi na bruhanje.

Bistvo je očem nevidno...

Ko te doleti, kar je mene, se prašaš zakaj pravzaprav ti???? Sploh se ne zavedamo kako dobro nam je, dokler ne zbolimo...Pa če se samo prehladiš ali pa, če te doleti tisto kar je mene...

Bilo je samo še vprašanje časa, kdaj se bo to zgodilo
Ne vejo mi povedati, koliko časa bo trajalo... Pravijo samo, da morem sama poskrbeti, da bo čimprej minilo...

In delam na tem iz dneva v dan. Imam boljše in slabše dneve....

Ko bi bilo vsaj več boljših...

Depresija...

"Žalost je čustvo, ki ga pozna vsakdo. Vendar pa depresija pomeni več kot le žalost in obup. Depresivni bolnik je sicer res žalosten, obupan, ima pa tudi številne druge znake, ki se med boleznijo pogosto spreminjajo tudi pri istem človeku. Bolnik ne uživa več v dejavnostih, ki so ga nekoč veselile, npr. navdušen igralec tenisa se za šport ne zanima več, raje ostaja doma kot da bi šel v družbo. Utrujenost brez pravega razloga, težave s spanjem in koncentracijo, izguba apetita, pomanjkanje samozaupanja ter občutki krivde so pri depresivnih pogosto prisotni.
Depresivni otroci in adolescenti popustijo v šoli, postanejo razdražljivi, žalost pa je pri njih pogosto prikrita. Za številne bolnike pa so najbolj moteči različni telesni znaki, ki so pogosto podobni tistim pri telesnih boleznih."

Povzeto po: http://www.ezdravje.com/si/zivcevje/depresija/

Včeraj...

Kot, da že ne bi bilo dovolj vsega, se je ponavljala ista zgodba. In ne samo včeraj ampak iz dneva v dan.

Ko poslušaš, da ne morejo vrjeti, ko slišiš, kako so razočarani in da res ne dojamejo zakaj je do tega prišlo.
Pa kdo pomisle, kako je meni ob tem?
Zakaj sprašujejo mene, če ne vem odgovorv... NE VEM JIH!!!!
Očitno je tako želela usoda, očitno nam ni bilo namenjeno...



In včeraj sem spet trpela, ko sem poslušala ena in ista vprašanja....

Upanje umre zadnje...

Vsi razglabljajo o upanju in podobnih stvareh. Velikokrat tudi slišim sledeče besede:"Punca, upanje umre zadnje..."

Ampak zakaj vsi mislimo tako??? Ravno upanje bi moralo umreti najprej!!!!

Pa bo spet rekel kdo, da sem pesimistična... Ne nisem. Če bi kdo upal toliko časa, kot upam že jaz bi me mogoče celo razumel...
Uam, upam, upam, ne spim, samo razmišljam in upam... na... Na boljše čase...

Ampak prišel je čas, ko bo treba pokopati upanje in se odpraviti na novo pot, katera bo spt zbudila upanje...

Pa definirajmo še lažno upanje. Lažno upanje je delanje utvar v glavi, ko upaš, da bo spet nekaj tako kot je bilo prej, ampak dobro veš, da to ni mogoče...

Se pravi bo treba pokopati upanje in še njegovega brata lažno upanje in končno zaživeti eno bolj normalno, z manj bolečinami (takšnimi in drugačnimi) obogateno življenje...

Ker vem, da nisem samo jaz na svetu, ki upa in upa, želim tudi drugim, da mogoče najdejo neko boljšo pot in pokoplejo upanje... ;)

In spet smo nazaj

Medtem, ko čakam, da se mi naloži MSN imam ravno preveč časa, da spet napišem en blogec.
Ja je minilo kar nekaj časa od zadnjega (kar zadnje čase ni značilno zame...)... Seveda smo imeli manjše tehnične motnje, kot naprimer odsotnost računalnika cca 2 tedna...Pa še to sem totalno razočarana zdej nad njim, razn njegove svetlobne hitrosti me nobena stvar ni fascinirala... ;)
Marko bi rekel, glede na mojo izjavo:" Babe in tehnika...", ampak on je itak poglavje zase :p

Tako da smo nazaj...Jest in moje dogodivščine;) in ni več treba bat, da sem vas dokončno zapustila (tega itak ne nameravam še nekej časa...)

No dragi moji, lahko se spet pripravite na moje filozofsko in zelo globokoumno razmišlanje o smislu življenja in predvsem razglablanju, kako smo ljudje bedni... ;)
Ampak s tem bomo pričeli en drug dan...

Zadnjič...

Lahko bi se reklo, da je zadnjič. Da je zadnji za nekaj časa in da bo preteklo še kar nekaj vode preden bi lahko spet kaj...

Nč treba se bo poslovit in nardit tisto kar hočem že dalj časa...
Si bom probala odgovort na nekaj vprašanj...

Recimo, zakaj sm bla tako neumna in sem dopustila to?
Potem, zakaj sm še vedno neumna in upam na to?
Zakaj je tko kokr je in ne drugač?

Škoda, k človk nima te moči, da bi cajt zavrtu nazaj...Nikol več ne bi tega nardila pa bi blo... Škoda ker že takrt nism ...

Vglavnm blo je zadnjič... Se poslavljam in to je to.

Grem poiskat svojo pot...

Ko se vprašam, kaj naj storim...

Ne mine dan, da se ne bi vprašala, kaj naj. Naj grem naprej, pozabim vse skupaj, naj upanje končno umre, naj končno poslušam ljudi, kaj mi govorijo...

Je miljon stvari, a ne vem katero naj razrešim najprej.

Kaj naj naredim, kaj, kaj, kaj, kaj????????????? To se mi stalno podi po glavi. Čutim, kako se moram razpisati, a kamorkoli bom napisala, našel se bo kdo, ki se s čim ne bo strinjal.

Zdejle k sm raspizdena do amena bi najrajš napisala, kaj me mori. Pa vsi vemo že v naprej, da tega ne bom nardila.
Čeprov najrajš bi, ker tko so mi svetovali. In morem rečt folk ma prov, blog je moj in pišem lohka kr men paše, brez tiste slabe vesti, kaj si bo kdo mislu.

Včasih se prašam, če se je vredn sekirat zarad tistga kar je blo... Eni mi pravjo nej neham, drugi mi pravjo upanje umre zadnje, sama pa si pravm, da nism normalna in nej grem že naprej. Ampak kokr kol debata nanese na to se pojavijo SPOMINI... fuking shit... zakaj jih človk enostavn ne more zbrisat??? In edn takih spominov je tale Severinina pesmca...

Zašto su ti oči umorne i tužne
ne vidin u njima modrog mora sjaj
daj, zaboravi na sve dane ružne
svoju ruku mi daj

Voljela bih noćas dok je mjesec mlad
da jos jednom čujem riječi te, volim te
hoću da te ljubim, da te usrećim
pivat ću ti bit ću samo tvoj gardelin

Kada brodovi prestanu da plove
kad se more smiri, ja ću doći u tvoj san
tad ćes saznati da jos uvik živin
naše ljubavi plam

Ko se človk spovne... Pa čeprov ni blo vse tko kokr bi mogl bit. Ampak ja se spomneš in se preklinaš k se spomneš in preklinaš vse k te na to spomnejo. Ni dneva, da se ne bi zbudila z isto mislijo in ni dneva, da ne bi zapsla s to mislijo. Ni človeka, ki ne bi vedu, kaj mi še zdej pomen in ni ure ko se ne bi zamisla nad vsem skupej. Tud dan ne mine, da ne bi rekla zbriši in pojdi naprej... Delam na tem. Še mal časa in pol zbrišem za vedno... Sam, da mi ne bi kdo pol kej sitnaru, če bi še lohka kej... Ko zbrišem, zbrišem za vedno.

In vem, da se bom še parkrat vprašala, kaj nej in pr čem sm... In jest ne bom jest, dokler ne RAZČISTIM!!!!!

Takšni in drugačni dnevi...

So dnevi, ko se Desiree skrije pod kovter(slika levo...mater sm grozna :P) in so dnevi, ko Desiree prileze izpod kovtra( glej sliko desno, pa ne se ustrašt) :p
Teh dni bi sicer bilo lahko več in zahvala gre samo enemu človeku, da je zadnje čase tako...

Lohka govorim od mnogih prečvekanih ur, nešteto sms sporočil, raznoraznih budnic ob petih zutrej (človk božji pust me spat:P), o dobronamernem "sekiranju" in še kaj bi se našlo.

A še vedno je prisotna neka senca... In lahko ti rečem samo, da mi je žal, ker je tako. Ampak sem povedala že dober mesec nazaj, da bo tako ostalo...

Ampak ne glede na vse, se prepuščam dopoldanski uživanciji in se veselo smejčkam naprej in sanjam o MOJI POSTLI :P:P (zadne cajte mi ni ponoč dano, da bi spala...). Sam se mi moja postla smil, ker je mrskej dožvela :p. Zadne cajte pa se sam jest premetavam po nej in očitn se mi to maščuje, ker ne morem spat...

Lohka rečem samo to, da hvala višji sili, da mam take prjatle, ki se zeloooooooooooooo trudijo, de bi bla taka kot sm bla včasih.
Ampak zahvaljeval se bomo enkrat drugič;)

ČE...

... bi bila v določenih trenutkih malo manj trmasta... Ali bi bilo, kaj drugače?

V fazi laganja sami sebi in vsem drugim...

Si pravim, da bo iz dneva v dan lažje. Isto pravim drugim. A pa bo???
Ne, ne bo... Samo slepimo se vsi, da z nekim pretvarjanjem lohka dosežemo karkoli želimo.
Sem mislila in upala, da se to res da... Ampak sedaj vidim, da to ni mogoče...

Ne moreš se pretvarjat, ker veš, da se ne boš mogel pretvarjati celo večnost. Mogoče nekaj časa bi že šlo, ampak še to težko... Določenih stvari se ne da pozabt čez noč.
Lohka daš samo še eno priložnost in upaš, da mogoče takrat bo, lahko se pa pretvarjaš in nekje v enem najtemnejšem kotičku srca in možganov upaš, da pa mogoče bo kdaj še kej.



In tako lepo lažeš samemu sebi in vsem ki te obdajajo. Blebetaš sto na uro, da si ti čist vredu, da ti nč ne fali, ampak realnost je pa čist neki druzga...
Zato pa hodimo naokoli z nasmeškom na obrazu, ne pokažemo, da smo žalostni samo, da so drugi zadovolni...

Ljubezen je loterija...

Če bi bila ta ljubezen tako lepa, kot se nam zdi na začetku, bi bilo tudi vse vredu. Tisti občutki, ko te kdo pokliče, ti piše ali pa samo čakaš kdaj bo prišel... težko se jih opiše.
Polovico dneva preživiš nasmajan, polovico spet zaskrbljen, ker ne veš zakaj ne piše, zakaj ne kliče...
Ostajaš v neki negotovosti, če je sploh še vse vredu... Vendar ta negotovost postane stalnica v tvojem življenju... Ponavlja se kar naprej...
In ljubezen je na raspotju.

Potem pa se tam pojavi še nekdo... upaš, da bo s tistim, ki ga ljubiš vse vredu, da bo med vama vse kot je bilo prej... Po eni strani pa si želiš nekaj novega. Upaš, da bo šla tvoja ljubezen po prvi poti, po drugi strani pa bi rajše, da gtre po drugi... In kaj lahko poveš o tistem drugem??? Vredu, super, da se pogovarjati, ampak je preveč podoben...
Človek postane zbegan, razdvojen in na koncu utrujen od vsega tega...

In ja ljubezen je loterija, tako kot vse v našem življenju...

Razdvojena

-Upati na bolše čase ali se enostavno vdati v usodo...

-Gojit neko bedno upanje ali sprejeti ponujeno roko...
-Ljubiti nekoga ali biti enostavno ljubljen...
-Jokati za stovčenim avtomobilom ali se veseliti, ker si sam vredu...
-Se ga usmiliti ali ga držati v negotovosti...
-...
-...
-...

Težka bo... ;)

Itak ni važn...

Ni važn al se skrivam za eno masko dobrovolnosti al pokažem svoj pravi obraz. Ni minil 5 minut od tega ampak sm pršla do ugotovitve, da jest nikol ne nardim nč prov.
Pa če govorim resnico...al pa se enostavn zlažem.

Ni važn a sm skoz dobre vole al slabe...zmerm se najde edn k mu nč nav prov. Pa ni važn, de me pov folka zbega čist in me pušajo v negotovosti. K pa jest povem po resnic, da je ne NE in da bo pač tko ostalo kokr je, mamo pa ogn v streh.
Pa nej mi edn pove a bo na konc važn, kok sm se presekirala, kokrat sm rajš na druge pomisla kot pa de bi nekej zase naredla. A bo na konc važn kok noči sm bla pokonc pa se probala učit, ker čez dan nč nism mogla (sm bla v enmu svetu, ki ne obstaja...), a bo važn a sm povedala kaj je narobej al ne? A bo recimo, kdaj važn, kaj vse sm sama seb nardila. A bo važn, de sm se ničkolikokrat probala ubit, da se tolažm tko, da si rajš nov uhan dam v ušes, da saj takrt mislm na kšno drugo bolečino?
Ne, ne bo važn.
Ampak, če bi saj dobu človk kšn konkretn odgovor na svoja vprašanja bi nekak šlo, pa bi si reku da je važn... Sam na konc živlena bomo pa vsi vidl, da nikol nč ni blo važn.

Ni važn, kaj ti čutš, ni važn kaj si delaš, ni važn al maš kerga res rad al ne... Zmeram je edn przadet na konc vsega. Ampak tud takrt ni važn kok ljudi przadaneš, da dosežeš en kurčov cilj. Važn je sam to, da teb rata, za druge te pa boli... In tko moreš delat, če hočeš dobr skoz živlene hodt. Jt preko vsega, ker na konc bo važn sam to, kaj si dosegu. Drugo pa ne bo.