Lahko samo gledam v zrak in razmišljam, zakaj se je to pravzaprav zgodilo...
Očitno gremo res vsako svojo pot a, da bom izgubila nekaj najboljših prijateljev si pa nikoli nisem mislila.
Lahko samo rečem, da se je to začelo dogajati tistega "lepega" junijskega dneva po opravljeni maturi...
Vse je šlo "narazen". Pa moj šiht, pa drugi šiht, pa preveč prostega časa... in sedaj poglejmo kje smo...
Tiste trdne vezi in obljube 4ever so izginile v trenutku... In nikoli več ne bo tako kot je bilo...
Rada bi enkrat ponovila tisti majski dan (če se ne motim) v 3.letniku, ko smo se sesedle v znani zasedbi na klopco sredi Škofje Loke in imele svojo debato... Če bi vedela, da sledi to kar je sedaj, tistega trenutka nikoli ne bi želela izpustiti iz rok...
Ja no ljudje se spreminjajo, ampak nisem si mislila, da tako zelo, da lahko pozabijo na svoje prijatelje...
