Bistvo je očem nevidno...

Ko te doleti, kar je mene, se prašaš zakaj pravzaprav ti???? Sploh se ne zavedamo kako dobro nam je, dokler ne zbolimo...Pa če se samo prehladiš ali pa, če te doleti tisto kar je mene...

Bilo je samo še vprašanje časa, kdaj se bo to zgodilo
Ne vejo mi povedati, koliko časa bo trajalo... Pravijo samo, da morem sama poskrbeti, da bo čimprej minilo...

In delam na tem iz dneva v dan. Imam boljše in slabše dneve....

Ko bi bilo vsaj več boljših...

Depresija...

"Žalost je čustvo, ki ga pozna vsakdo. Vendar pa depresija pomeni več kot le žalost in obup. Depresivni bolnik je sicer res žalosten, obupan, ima pa tudi številne druge znake, ki se med boleznijo pogosto spreminjajo tudi pri istem človeku. Bolnik ne uživa več v dejavnostih, ki so ga nekoč veselile, npr. navdušen igralec tenisa se za šport ne zanima več, raje ostaja doma kot da bi šel v družbo. Utrujenost brez pravega razloga, težave s spanjem in koncentracijo, izguba apetita, pomanjkanje samozaupanja ter občutki krivde so pri depresivnih pogosto prisotni.
Depresivni otroci in adolescenti popustijo v šoli, postanejo razdražljivi, žalost pa je pri njih pogosto prikrita. Za številne bolnike pa so najbolj moteči različni telesni znaki, ki so pogosto podobni tistim pri telesnih boleznih."

Povzeto po: http://www.ezdravje.com/si/zivcevje/depresija/

Včeraj...

Kot, da že ne bi bilo dovolj vsega, se je ponavljala ista zgodba. In ne samo včeraj ampak iz dneva v dan.

Ko poslušaš, da ne morejo vrjeti, ko slišiš, kako so razočarani in da res ne dojamejo zakaj je do tega prišlo.
Pa kdo pomisle, kako je meni ob tem?
Zakaj sprašujejo mene, če ne vem odgovorv... NE VEM JIH!!!!
Očitno je tako želela usoda, očitno nam ni bilo namenjeno...



In včeraj sem spet trpela, ko sem poslušala ena in ista vprašanja....

Upanje umre zadnje...

Vsi razglabljajo o upanju in podobnih stvareh. Velikokrat tudi slišim sledeče besede:"Punca, upanje umre zadnje..."

Ampak zakaj vsi mislimo tako??? Ravno upanje bi moralo umreti najprej!!!!

Pa bo spet rekel kdo, da sem pesimistična... Ne nisem. Če bi kdo upal toliko časa, kot upam že jaz bi me mogoče celo razumel...
Uam, upam, upam, ne spim, samo razmišljam in upam... na... Na boljše čase...

Ampak prišel je čas, ko bo treba pokopati upanje in se odpraviti na novo pot, katera bo spt zbudila upanje...

Pa definirajmo še lažno upanje. Lažno upanje je delanje utvar v glavi, ko upaš, da bo spet nekaj tako kot je bilo prej, ampak dobro veš, da to ni mogoče...

Se pravi bo treba pokopati upanje in še njegovega brata lažno upanje in končno zaživeti eno bolj normalno, z manj bolečinami (takšnimi in drugačnimi) obogateno življenje...

Ker vem, da nisem samo jaz na svetu, ki upa in upa, želim tudi drugim, da mogoče najdejo neko boljšo pot in pokoplejo upanje... ;)

In spet smo nazaj

Medtem, ko čakam, da se mi naloži MSN imam ravno preveč časa, da spet napišem en blogec.
Ja je minilo kar nekaj časa od zadnjega (kar zadnje čase ni značilno zame...)... Seveda smo imeli manjše tehnične motnje, kot naprimer odsotnost računalnika cca 2 tedna...Pa še to sem totalno razočarana zdej nad njim, razn njegove svetlobne hitrosti me nobena stvar ni fascinirala... ;)
Marko bi rekel, glede na mojo izjavo:" Babe in tehnika...", ampak on je itak poglavje zase :p

Tako da smo nazaj...Jest in moje dogodivščine;) in ni več treba bat, da sem vas dokončno zapustila (tega itak ne nameravam še nekej časa...)

No dragi moji, lahko se spet pripravite na moje filozofsko in zelo globokoumno razmišlanje o smislu življenja in predvsem razglablanju, kako smo ljudje bedni... ;)
Ampak s tem bomo pričeli en drug dan...

Zadnjič...

Lahko bi se reklo, da je zadnjič. Da je zadnji za nekaj časa in da bo preteklo še kar nekaj vode preden bi lahko spet kaj...

Nč treba se bo poslovit in nardit tisto kar hočem že dalj časa...
Si bom probala odgovort na nekaj vprašanj...

Recimo, zakaj sm bla tako neumna in sem dopustila to?
Potem, zakaj sm še vedno neumna in upam na to?
Zakaj je tko kokr je in ne drugač?

Škoda, k človk nima te moči, da bi cajt zavrtu nazaj...Nikol več ne bi tega nardila pa bi blo... Škoda ker že takrt nism ...

Vglavnm blo je zadnjič... Se poslavljam in to je to.

Grem poiskat svojo pot...

Ko se vprašam, kaj naj storim...

Ne mine dan, da se ne bi vprašala, kaj naj. Naj grem naprej, pozabim vse skupaj, naj upanje končno umre, naj končno poslušam ljudi, kaj mi govorijo...

Je miljon stvari, a ne vem katero naj razrešim najprej.

Kaj naj naredim, kaj, kaj, kaj, kaj????????????? To se mi stalno podi po glavi. Čutim, kako se moram razpisati, a kamorkoli bom napisala, našel se bo kdo, ki se s čim ne bo strinjal.

Zdejle k sm raspizdena do amena bi najrajš napisala, kaj me mori. Pa vsi vemo že v naprej, da tega ne bom nardila.
Čeprov najrajš bi, ker tko so mi svetovali. In morem rečt folk ma prov, blog je moj in pišem lohka kr men paše, brez tiste slabe vesti, kaj si bo kdo mislu.

Včasih se prašam, če se je vredn sekirat zarad tistga kar je blo... Eni mi pravjo nej neham, drugi mi pravjo upanje umre zadnje, sama pa si pravm, da nism normalna in nej grem že naprej. Ampak kokr kol debata nanese na to se pojavijo SPOMINI... fuking shit... zakaj jih človk enostavn ne more zbrisat??? In edn takih spominov je tale Severinina pesmca...

Zašto su ti oči umorne i tužne
ne vidin u njima modrog mora sjaj
daj, zaboravi na sve dane ružne
svoju ruku mi daj

Voljela bih noćas dok je mjesec mlad
da jos jednom čujem riječi te, volim te
hoću da te ljubim, da te usrećim
pivat ću ti bit ću samo tvoj gardelin

Kada brodovi prestanu da plove
kad se more smiri, ja ću doći u tvoj san
tad ćes saznati da jos uvik živin
naše ljubavi plam

Ko se človk spovne... Pa čeprov ni blo vse tko kokr bi mogl bit. Ampak ja se spomneš in se preklinaš k se spomneš in preklinaš vse k te na to spomnejo. Ni dneva, da se ne bi zbudila z isto mislijo in ni dneva, da ne bi zapsla s to mislijo. Ni človeka, ki ne bi vedu, kaj mi še zdej pomen in ni ure ko se ne bi zamisla nad vsem skupej. Tud dan ne mine, da ne bi rekla zbriši in pojdi naprej... Delam na tem. Še mal časa in pol zbrišem za vedno... Sam, da mi ne bi kdo pol kej sitnaru, če bi še lohka kej... Ko zbrišem, zbrišem za vedno.

In vem, da se bom še parkrat vprašala, kaj nej in pr čem sm... In jest ne bom jest, dokler ne RAZČISTIM!!!!!

Takšni in drugačni dnevi...

So dnevi, ko se Desiree skrije pod kovter(slika levo...mater sm grozna :P) in so dnevi, ko Desiree prileze izpod kovtra( glej sliko desno, pa ne se ustrašt) :p
Teh dni bi sicer bilo lahko več in zahvala gre samo enemu človeku, da je zadnje čase tako...

Lohka govorim od mnogih prečvekanih ur, nešteto sms sporočil, raznoraznih budnic ob petih zutrej (človk božji pust me spat:P), o dobronamernem "sekiranju" in še kaj bi se našlo.

A še vedno je prisotna neka senca... In lahko ti rečem samo, da mi je žal, ker je tako. Ampak sem povedala že dober mesec nazaj, da bo tako ostalo...

Ampak ne glede na vse, se prepuščam dopoldanski uživanciji in se veselo smejčkam naprej in sanjam o MOJI POSTLI :P:P (zadne cajte mi ni ponoč dano, da bi spala...). Sam se mi moja postla smil, ker je mrskej dožvela :p. Zadne cajte pa se sam jest premetavam po nej in očitn se mi to maščuje, ker ne morem spat...

Lohka rečem samo to, da hvala višji sili, da mam take prjatle, ki se zeloooooooooooooo trudijo, de bi bla taka kot sm bla včasih.
Ampak zahvaljeval se bomo enkrat drugič;)

ČE...

... bi bila v določenih trenutkih malo manj trmasta... Ali bi bilo, kaj drugače?

V fazi laganja sami sebi in vsem drugim...

Si pravim, da bo iz dneva v dan lažje. Isto pravim drugim. A pa bo???
Ne, ne bo... Samo slepimo se vsi, da z nekim pretvarjanjem lohka dosežemo karkoli želimo.
Sem mislila in upala, da se to res da... Ampak sedaj vidim, da to ni mogoče...

Ne moreš se pretvarjat, ker veš, da se ne boš mogel pretvarjati celo večnost. Mogoče nekaj časa bi že šlo, ampak še to težko... Določenih stvari se ne da pozabt čez noč.
Lohka daš samo še eno priložnost in upaš, da mogoče takrat bo, lahko se pa pretvarjaš in nekje v enem najtemnejšem kotičku srca in možganov upaš, da pa mogoče bo kdaj še kej.



In tako lepo lažeš samemu sebi in vsem ki te obdajajo. Blebetaš sto na uro, da si ti čist vredu, da ti nč ne fali, ampak realnost je pa čist neki druzga...
Zato pa hodimo naokoli z nasmeškom na obrazu, ne pokažemo, da smo žalostni samo, da so drugi zadovolni...

Ljubezen je loterija...

Če bi bila ta ljubezen tako lepa, kot se nam zdi na začetku, bi bilo tudi vse vredu. Tisti občutki, ko te kdo pokliče, ti piše ali pa samo čakaš kdaj bo prišel... težko se jih opiše.
Polovico dneva preživiš nasmajan, polovico spet zaskrbljen, ker ne veš zakaj ne piše, zakaj ne kliče...
Ostajaš v neki negotovosti, če je sploh še vse vredu... Vendar ta negotovost postane stalnica v tvojem življenju... Ponavlja se kar naprej...
In ljubezen je na raspotju.

Potem pa se tam pojavi še nekdo... upaš, da bo s tistim, ki ga ljubiš vse vredu, da bo med vama vse kot je bilo prej... Po eni strani pa si želiš nekaj novega. Upaš, da bo šla tvoja ljubezen po prvi poti, po drugi strani pa bi rajše, da gtre po drugi... In kaj lahko poveš o tistem drugem??? Vredu, super, da se pogovarjati, ampak je preveč podoben...
Človek postane zbegan, razdvojen in na koncu utrujen od vsega tega...

In ja ljubezen je loterija, tako kot vse v našem življenju...