Dones je končno mal sonček posjal...Sm že pozabila, kaj točno sonce je in kako lep svet zgleda ko posije:) Ampak vseeno je vse skupaj BEDNO... Bedno do te mere, da samo čakam večer, ko lahko sklopim telefon in se z največjim veseljem skrijem pod kovter, stisnem svojega bogega Kolenčka k sebi in samo hitro čakam, da pride spanec...
Ljudje me prepričujejo, da je treba pozabit, da me ne sme skrbet, da se ne smem sekirat zarad vsake malenkosti, ki mi prekriža pot...
Po moji glavi odmeva beseda MATURA, ampak nimam energije, da bi se vsedla za knjige in se začela učit...Upam, da še kje obstaja kdo s podobnimi problemi, da nisem edina...
Me res zanima, kam je ispuhtela vsa moja energija???Jo je kdo kej videl!?... Pravzaprav vem, kje se skriva...samo trenutno in nikoli več je ne bo nazaj...
Nočem poletja, ker...Enostavno GA NOČEM!!!! zmeraj, ko se nečesa veselim gre vse skupaj v k***c... Sej zakaj bi blo enkrat nekaj vredu...
Želim si sprememb, želim odstraniti vse moje slabe lastnosti, želim si biti drugačna in ne tako bedna, da odbijam ljudi okoli sebe.
Pa še sama sem...doma. Včasih sem se veselila, ko je mami odšla na službeno pot, vendar letos tega veselja ni...zato ker sem sama s svojimi bednimi, preveč lepimi spomini, ki letajo po moji glavi in me odbijajo od učenja...
Ma sama sem si kriva...tako kot vedno. Misliti bi mogla samo nase in še enkrat samo nase, nato na druge ljudi... Delala bi p*****ije, brigalo bi me kaj si folk misle o men... Prerezala bi si žile, če bi vedela, da bi mi to pomagalo...Ampak veste kaj... NE UPAM!!!!!
Vse bi naredila samo, da bi bila malo bolje...Jokala, kričala, razbijala...Karkoli samo, da bi pomagalo...
Ampak naj se jokam, kričim, režem, ... Totalno nič ne pomaga...Zato, ker sem napsihirana do konca...
Pozabi na to, naredi tisto, ne zajebi vsega skupaj, delaj, ne smil se sama sebi, da ne bi slučajno kaj naredila,... Samo to poslušami iz dneva v dan in imam vsega dovolj...
Hočem nekaj normalnega...Tisto, kar sem imela že mnogo let nazaj...pa sem TRAPA zavrnila...
Hočem mami, hočem normalno familijo, nočem, da se dogaja doma to kar se, hočem da ata in mama živita toliko časa kot jaz...Nočem več izgubljati... Preečkrat sem že...
Hočem mir, mirno življenje, konec mature...še bolje konec vsega, kar je povezano s takšnim in drugačnim učenjem... Hočem...
Ampak, ker sem to jaz...tega nikoli ne bo... Bodo izgube, bo trplenje, bo učenje... Vendar se nikoli več ne bom mogla skriti in upati, da me več ne najde...
Vse skupaj je... Ena navadna BEDA.
