Kam je šlo???

Povej mi... Kam gre vse skupaj?
Kam zgineva ta čas?
Kam gremo mi?
Kaj si želim?

Kam je odšlo tisto moje veselje? Zakaj je sploh odšlo?

Vse je izpuhtelo... Kar nekam... Nenadoma.

Povej mi, kaj me naredi veselo? Veš pozabila sm... spomnim se samo tega kar me je razžalostilo...

Vedno isto... ZMERAM!!!!! Prej te besede nisem poznala... Je ni bilo v mojem slovarju... Ampak prišla je s tabo...

Ja znate me razočarati. VSI po vrsti!!!! Vsi ste isti...
Bi samo pokazala hrbet... Pa bi šla.
Kaj bi bilo potem???

Jah res ne vem kam je šlo prijatelstvo... Kdaj se je zaključilo? Pa zakaj?
Sovražim priliznjenost, ljubosumje, zlobne besede, hinavščino,... Sovražim vse, kar je povezano z neresničnim prijateljstvom!!!!

In kdo je spet kriv!? JAZ!!!! Zmerom jaz.
Pa naj tako ostane...

Spet kr en dan

Tak čuden, turoben, siv... Že vidim, da bo spet kr nekej.

Najrajš bi se skrila nazaj pod kovter in ostala tam cel dan...
Preveč reči se mi podi po glavi... Čist preveč. Pa nč se mi ne da... NIČ!!! No da se mi zabušavat;), pa kofe pit, pa kujat se mi tud da pa zihr še kej...

Jah razmišlat... To tud... Sploh o preteklih dnevih... Takih lepih, zoprnih, nasmejanih rahlo... itd.

Ampak vem, če se skrijem pod kovter in ostanem tam 5 minut se bo spet obnovila celotna zgodba... Tista zanimiva, ki ni za javnost ampak sam zame;)

....

Nekega jutra ko se zdani

in se glave ohladijo

vsak odide svojo pot.

Nekega jutra ko se zdani

in se solze posušijo

nekega jutra ko se zdani.
....

(Pre)Zgodnje razmišlanje;)

Tokrat v rahlo zaspani in filozofsko obarvani miselnosti, bolj optimistično kot ponavadi, ampak še vedno na svoj način jest...

Ja se zgodi, da začnem kdaj razmišlat. In pol se to dogaja v nedogled... Pa si rečem, da ne bom več ampak enostavno ne morem nehat;) No in na koncu dobimo vn zblojenost, ki je hudo pripomore še zaspanost (ja tipkovnco komej vidm...)

No in potlej začne letet vn iz mene... Moje prečudovite ugotovitve, itd.

Naprimer zakaj mam jest tko zlo rada kavo? Ne vem povedat... Dobra mi je, zmerej se spovnem na enga k je še hujši zasvojenc kokr pa jest;).

Potlej sm ugotovila, da sem zmožna govort eno uro o eni temi in se umes na mrtvo skregat, če se kdo ne strinja z mano... (nč kej dobra lastnost ampak ne morm pomagat...)

Zmožna sm s človekom, ki ga resnično ne maram jit na kofe in se tm zgovarjat o.... ZGODOVINI:) (moja druga odvisnost)

Da zadne čase poslušam musko, k ni v povezavi s tem kr ponavad poslušam...

Da mam najrajš tale komad ... http://www.youtube.com/watch?v=YnbBVWDtYm0

Da zdejle berem eno knjigo, ki govori od vitezov templarjev in gledam sam kdaj bom imela 5 minut prostega časa, da se usedem in preberem nekej strani...(kaj morem, če je pa dobra)

... In lohka bi še govorila in govorila, ampak ne morem ker se mi tok zlo smeji (nek v seb pa joka) da kr res ni več ampak čeprov me čaka mrsikej dones me očitno nč ne more spravt v slabo voljo...

Nadaljujem nasledn pondelk, če se mi bo seveda dal;)

Dragi X....

Dragi X! Ja tako ti bom rekla...

Veš razmišljala sem in lahko rečem, da sem šla iz ene skrajnosti v drugo. Jezan sem bila nate za izrečene besede, a na koncu spoznala da imaš vendarle prav...
Sedaj pa me skrbi.
Bojim se dneva, ki se bliža. Dneva ko boš odšel... In ne bomo vedeli, ali se boš živ vrnil nazaj...
Prosil si me, naj o tem ne govorim, ampak ne morem več držati v sebi...
Si edina oseba, brez katere res ne bo šlo.
Koliko je bilo tistih lepih trenutkov, ki se bodo končali z enim potegom...

Upam samo, da se najhujši strahovi ne uresničijo... Da boš le prišel domov in da bova še naprej preživljala svoje trenutke... Tiste lepe, ki jih je sicer vedno manj...

Prosim ne zapusti NAS!!!! Predvsem pa mene...