Samo, da se spomnim, kaj šele, da vidim imam uničen dan. Ko si govorim, da si ne zaslužim tega, ko mi VSI govorijo, da si ne zaslužim tega, da me uničuje in samo gleda, kako me še bolj uničiti...
Ne zaslužim si!!!!
Ko spredvidim, kaj je pomembno me vse skupaj začne siliti, da se skozlam. In to na tak ali drugačen način.
Ko človek živi za tisto patetično upanje in ga goji do onemoglosti, ko samo gledaš, kdaj se bo pojavil kanček svetlobe, ki bi ubodila upanje. Ko veš, da je vse skupaj brez veze ampak še kar vstrajaš, se pa mogoče celo sam zaveš, da tako patetične in pomilovanja vredne osebe ni na celem svetu, kot si mogoče sam. In ko spredvidiš razliko med imeti rad in ljubiti, se zaveš, da nikoli ni bilo res...
Z vsako besedo mi je zaboden nož v srce, da me še bolj boli in da se še bolj ubijam.
Ko se zavem, da živim v svojem bednem sanjskem svetu, bi se tudi najraje skloftala oz. vrgla skozi okno (ne vem kaj bi bolj pomagalo;))...
Ja problem je v tem, da danes še ni bilo tiste doze tablet, ki mi pomaga, da resničnost postane bolj jasna... Saj pozabim na vse skupaj in se zavem drugih pomembnejših stvari...
Samo čakam dan, ko dokončno izbrišem vse iz svoje glave in KONČNO zaživim neko bolj normalno življenje.
Do takrat pa vem, da mi bo šlo ob vsakem pogledu in ob vsaki besedi na bruhanje.
