Se zavedamo kaj imamo?

Že četrto leto hodim v Center slepih in slabovidnih. Že četrto leto se srečujem z eno in isto osebo, ki se razveseli vsakega mojega obiska.

Tisto uro, ki jo preživim tam iskoristiva za raznorazne pogovore, bereva, itd.

Ampak že velikokrat se mi je porodilo vprašanje, kako zmore takšno življenje. Življenje brez barv in podob... Sama tema...

Odgovora na to vprašanje mogoče nikoli ne bom izvedela ampak vam ponudim v branje eno pesmico, ki jo je prepevala Majda Sepe.

SIROTA

Spočita in vesela po sončni ulici,
v nedeljo sem hitela, dečki so se žogali.
Zagledala sem dečka ob strani sam je stal,
ko sem ga vprašala zakaj, je žalostno dejal:

na svetu sem sam, na svetu sem sam,
bratov in sester jaz ne poznam,
nimam očeta in matere ne,
zame na svetu ne mara nihče.

Kadar po sirote ljudje prihajajo,
jih jemljejo za svoje, meine ne izberejo.
Saj smilim se očetom in materam brez otrok,
pa vendar zmeraj drugemu ponudijo svoj dom.

Moj dom je teman, moj svet je teman,
sonca in lune jaz ne poznam,
zame ni jutra ne belega dne,
jaz vas ne vidim, od rojstva sem slep.

Če stopam po cesti, tej sončni ulici,
kjer ob nedeljah dečki so se vačasih žogali,
čeprav prešla so leta in dečki so odšli.
Še slišim tih otroški glas kako mi govori:

na svetu sem sam, na svetu sem sam,
bratov in sester jaz ne poznam,
nimam očeta in matere ne,
zame na svetu ne mara nihče,
zame na svetu ne mara nihče.