Bil je tak lep sončen dan, ko je na moj telefon priletelo sporočilce. Nič hudega sluteča sem pobrala telefon in začela brati... A bolj kot sem brala, bolj se je moj svet rušil.Tistega dne je vse izginilo... Nisem vedela ali je še vredno živeti. Vse mi je šlo narobej... Doma, v šoli, nato pa še to...
Kako sem takrat zasovražila svet okoli sebe... Nikoli več nisem želela videti teh ljudi, ki so se pretvarjali, da so moji prijatelji.
Naslednji šok je sledil čez dober teden dni... Ko sem zagledala njega v objemu moje najboljše prijateljice...
In s tem je prišla tudi odločitev, da ne bom nikoli več jokala... Pa naj me še kdo tako grdo prizadane kot me je on, pa če se mi svet še kdaj tako sesuje kot se mi je takrat... Jaz NE BOM JOKALA!!!!
In to mi uspeva... Svojo bolečino raje izlijem na list papirja... Mojemu zavezniku in najboljšemu prijatelju, ki ne bo nikomur povedal, kaj mi gre po glavi...Zavedam pa se, da bom kmalu lahko pozabila tisti neprijetni dogodek... Vendar me še vedno zmrazi, ko dobim sporočilo... Pač nikoli ne veš, kaj bo tam pisalo...
