Nobena stvar mi ni več jasna... Vse je zavito v neko megleno tančico, ki ji ni videti ne konca ne kraja... Porajajo se slabe misli, ni več upanja in ni več dekleta, ki je bila polna optimizma... Odšla je. Za vedno...
Te dni čutim samo nek neizmeren pritisk, ki me vsebolj duši...In dušil me bo toliko časa, dokler temu ne bom naredila konca...
Vse se je zgrnilo name... In življenje je na lepem postalo en velik kup RAZOČARANJA...
Sama sebe uničujem z razmišlanjem kaj bo, če bo... Ali mi uspe... Ampak zavedam se, da bo kmalu tukaj dan, ki bo prinesel še večje razočaranje. Ne zmorem niti pikice optimizma, da bi sama sebi rekla...Pa saj BO!!!!
Človek ne more vrjeti, kako hitro te nekaj lahko uniči... Tisto zavedanje, ki se ti vleže kot skala na srce in ti da vedeti, da je nekaj tako zelo narobej... Pa zakaj se ljudje začnemo izogibati drug drugega, ko je to najmanj potrebno???
In ko pogledaš nazaj vidiš, da je bilo tako dobro... A ko mene pogledaš zdaj, vidiš da to nisem več jaz... Sama vem da nisem to več jaz, kot sem bila takrat...
Ljudem delim samo še razočaranje in nič več drugega...
Ko bi vsaj v realnosti lahko izrekla besede odi et amo...in to tistemu, ki jih je res zaslužen slišati...
Bom ubijala naprej...vse kar lahko. Svoje sovražtvo, svojo jezo, svojo ljubezen, jamrala bom, da sem brez družabnega življenja...Vse to bom počela, da bom odvrnila ljudi od sebe, da se bom lahko zaprla v svoj svet, spet pisala kaj bolj optimističnega in si želela videti ljudi, ki mi pomenijo vse, spet enkrat srečne...
Kar pa bo ostalo časa zame... bom pa sovražila in ljubila...V mojem svetu brez njega...
Mogoče bo celo prišel dan, ko ne bom več jokala in krivila same sebe... A kdaj se bo to zgodilo, pa ve samo Bog in nihče drug...
ODREŠI ME!!!!!
