Bog očitno res ne obstaja

1 leto skupaj samo še izgubljam...Ljudi, ki mi pomenijo vse. Očitno se to ne bo končalo, ampak se šele dobro začenja.

Je samo vprašanje časa, če se bo uredilo. Ne vem, kaj bom če izgubim še njo. Samo njo še imam...

In res ne vem, kaj smo storili tako slabega, da nas doletevajo same slabe stvari.


Bog ne obstaja...

VELIKANSKOOOOOOOOOO skodelico kave bi

Če bi mi to kaj pomagalo jo sprejmem z veseljem...

"Bedni" razlogi za delitev

Včerej se mi je po eni strani odvalu velik kamen od srca, po drugi strani sem bla pa čist šokirana.
Razrešil smo eno zelo tako kritično vprašanje o delitvi naše hiše.

Ampak, ko sem slišala neki razlog zakaj je to tako kot je, pa nisem vedela, ali naj se začnem smejat ali nej prašam ata, če je on čist pr seb.

In sklep se je glasil takole: "Ker sta šla s fantom narazn, sem se pač tako odločil, ker ne morem vedeti, če boš še kdaj mela tacga fanta kokr si ga pač mela zdej. Pa sej vem, de si zmeram rada gor delala, sam ne morem reskirat."

In ja me je zabolel pr srcu, ampak, če je res, da se bo teta držala tega dogovora in da bo končn mir glede hiše, ok, se bom pač tud s tem sprjaznla.
Pa mi mama prav, da atu ni vseen, ker je tko naredu in ni vseen mami, pa men tud ne. Pa mi je mama rekla, de se ne smem sekirat zarad tega, pa da je treba jt naprej, ampak enostavn se ne morem sprjaznt, da je biv to razlog...

Vseeno mi je

Zadnje dneve mi je čisto vseeno, kaj rečem, komu rečem, kaj napišem, na koga to leti... Vglavnem briga me ali mi ljudje to zamerijo ali ne.

Nimam se namena opravičevat ali pa poniževati same sebe zaradi bednih opravičil, ki jih po večinio sploh nisem dolžna izreči.

In tudi vseeno mi je, če določeni osebki sploh še kdaj spregovorite z menoj, ker ugotavljam, da ni problem vedno samo v meni, ampak največkrat v vas samih.

Zdej, dragi moji, se pa zbrihtejte, če hočte še kdaj met normaln odnos z mano.

Začetki in konci

V življenju je mnogo začetkov in še več koncev.

Pravijo, da je vsak začetek težak in da človek potrebuje ogromno volje, da stvar izpelje do konca. Ampak do kakšnega konca? Konca vseh koncev, ali konca, ki pomeni čisto nov začetek tistega kar se je končalo.

Vse se začenja in vse se končuje; prijateljstvo, ljubezen, življenje samo,...

Zame je konec šole kot take in spet čisto nov začetek tistega za kar sem upala veliko let, da mi uspe. Konec je tudi nekih dobrih prijateljstev in že se pojavljajo nova, konec je ljubezni a se že nekaj svetlika na obzorju...

Konec in začetek... Vse ob enem in stvari se spet pričnejo na novo.

???

Sprašujem se odkar živim,

sem res edina, ki trpim.

Mar res vas toliko je ljudi,

mar ste resnično srečni vsi?

Ali je med vami kdo,

ki ve za žalost,

ki ve za zlo

in nosi kakor nosim jaz,

le masko sreče čez obraz?

Ne NISEM!!!!!

Včasih je res treba zbrati pogum za tako priznanje... Sicer bo eno bedno, blesavo ampak totalno resnično, samo iz moje strani.

Priznavam, da nisem tako močna kot skušam biti in da me določene stvari še vedno sesujejo v nulo...
To pomeni, da na žalost še nism...prebolela...

Ma jebat ga. Treba bo žvet naprej.

Spontanost...

Edina stvar, za enkrat, katero na nek način ljubim pri njem...
Pa to, da me pred in po napornem dnevu vedno spravi v neko dobro voljo...

Kaj bi jaz brez tebe...
In s težavo pričakujem vikend, ko se stvari lahko predebatirajo v živo... :)

Do takrat pa se prepuščam tonam sms-jev in klepetu ;)

Totalno nič septembersko

V svojem skoraj da že 19 letnem obstoju ne pomnim, da bi bilo septembra tako mraz kakor je letos. Res, da sem imela lansko leto malce problemov s temperaturno razliko med Grčijo in Slovenijo, tudi letos je bilo malce šokantno občutiti razliko med Hrvaško in Slovenijo, ampak še vseeno trdim, da to ni normalno.

Očitno je res kritično, če se jaz odločim obleči dodatno majico in če ata pride v hišo s totalno ledenimi rokami. Pa da ne govorim v astronavtski opravi za v posteljo...Ok bo treba oblečt tatoplo pižamo pa štumfe tud očitn, ker se ne morem ogret kljub zimskemu kovtru...
Razmišljam o 170cm velkem termoforju ali pa medvedu, ki me bosta grela ponoči :P, ampak ne vem, če je to prava rešitev.

Vglavnem, če naredim povzetek, vreme ni čisto nič septembersko...

Sedaj pa grem naprej zmrzovati ob šalici črne kave in ponucat še ene 3 paketke robčkov...
Lp

I love Lifehouse:)

Slika...

Ki pove vse...

It is gone...

Poletje seveda.

Čeprav se poletna sezona zaključi ju3, 15.9. bom pač malo prehitela dogodke in sedaj napisala, kar hočem že dalj časa.

Če pogledam začetek vstopa v poletje me obide groza, a ko pogledam konec, sem ponosna sama nase, ker nisem popustila...
Če bi me kdo prosil naj v parih besedah opišem dogodke tega "poletja", bi lahko napisala samo tole:

-razočaranje

In še veliko drugih pomembnih ali manj pomembnih stavri.
Za menoj je nekaj mesecev raznoraznih izkušenj, laganja sami sebi in drugim, prebolevanja, no ja recimo, da tudi službe (še 2.tedna;)), spoznavanja novih ljudi, spoznanja, kdo je pravi prijatelj in kakšni so tisti za katere sm mislila, da to so...

Da se naštevat... Res. Lahko bi še pisala, kaj vse sem sklenila sama pri sebi, vendar sem se odločila, da to ostane moja skrivnost. Tisti, ki pa to vejo, pa so bili včeraj rahlo šokirani...

Pred mano je nekaj novega, nekaj, kar me straši... Ampak bolj me je strah tega, da bom nekoga razočarala... Vendar ne morem pomagati. Tako sem se odločila...

Na koncu tega (poletja) lahko rečem samo to, da bi me nekateri ljudje imeli priliko spoznati v teh mesecih, ko sem jih in bi jih še najbolj potrebovala. Lahko bi spoznali, kakšna znam biti in, da so me včasih obsojali brez da bi vedeli razloge.
Lohka rečem, da sem še malo zrasla... Še malo bolj. Očitno je bilo to treba. Izkušnje takšne in drugačne so me totalno spremenile in me še bodo...

Kakšen pa je del moje prihodnosti pa je samo vprašanje, katerega odgovor še vedno visi v zraku...

Poljubi...

Ko so in ko jih ni,

edine stvari, ki krvavo puščajo sledi.

More :)

Po čudežu je vse spakirano. Optimizem narašča zaradi različnih stvari. Kr en teden frej, nav mi treba delat (no nekej bo treba, sam ne tok kokr zdej,...)

Nekateri boste končn mel mal miru pred mano, in se navte žrl, če v kšnmu blogu mislem vas, nav se me treba izogibat... Mislem ENKRATNO, aneda?
Eni me boste pogrešal, ker vam bo enostavn dovgčas po men;) Drugi me boste pogrešal zato, ker navte mel nobenga za zafarkavat (To leti nate Marko;))

EN TEDN totalnga miru pred mano... Supr;)

Jest bom pa mela mir en tedn prad vami :P in saj mal se bom spočila po 2eh napornih mescih...

Odem ja na more :)

Obetavno zamorjen dan...

Jutro. Ura 7.00. Začne zvoniti budilka. Sovraštvo. Skušaš ubiti telefon, da naj že preneha s svojim ogabnim zvonenjem. Nekdo potrka na vrata. ATA. Ves dobre volje... Pravi, da moraš ustat. Se zbrihtaš. Odvlečeš se v kopalnico. Pogledaš skozi okno. MEGLA, sivina, dež... OBUP!!!!!!!!!!

Vsi ti na vsezgodaj zutraj morijo, kaj moraš naredit. Veš, da moreš pakirati, ker greš ju3 na morje, ampak rajši sediš tu in pišeš tale blog!? Ja Dejzi kaj bomo mi naredl s tabo???

Ok, končajmo z dramo :P

Trenutno zbiram med sledečimi opcijami: -tuš, pospravt stanovanje, spakirat, mal tv pogledat, it na šiht
-pospravt stanvane, it pod tuš, spakirat, Tv, šiht
-tuš, pospravt, Tv, šiht, pakirat
-....

Namesto, da bi se veselila jutrišnega dne in z veseljem šla pakirat, sem tok lepo zaspana, da bi šla samo nazaj spat... Ampak zadeva ni izvedljiva :(
Ker je pa zunaj vse sivo in mokro je ta dan kot nalašč, da bo cel dan zamorjen (in po možnosti jih bo še kdo kej slišov od mene na šihtu...).

Komi čakam kofe... :)


Edina svetla lučka na obzorju dones :P

Pa lep dan;)

Wake me up when september ends...

Gre mi na bruhanje...

Hvala za uničen dan!


Samo, da se spomnim, kaj šele, da vidim imam uničen dan. Ko si govorim, da si ne zaslužim tega, ko mi VSI govorijo, da si ne zaslužim tega, da me uničuje in samo gleda, kako me še bolj uničiti...
Ne zaslužim si!!!!

Ko spredvidim, kaj je pomembno me vse skupaj začne siliti, da se skozlam. In to na tak ali drugačen način.
Ko človek živi za tisto patetično upanje in ga goji do onemoglosti, ko samo gledaš, kdaj se bo pojavil kanček svetlobe, ki bi ubodila upanje. Ko veš, da je vse skupaj brez veze ampak še kar vstrajaš, se pa mogoče celo sam zaveš, da tako patetične in pomilovanja vredne osebe ni na celem svetu, kot si mogoče sam. In ko spredvidiš razliko med imeti rad in ljubiti, se zaveš, da nikoli ni bilo res...

Z vsako besedo mi je zaboden nož v srce, da me še bolj boli in da se še bolj ubijam.
Ko se zavem, da živim v svojem bednem sanjskem svetu, bi se tudi najraje skloftala oz. vrgla skozi okno (ne vem kaj bi bolj pomagalo;))...

Ja problem je v tem, da danes še ni bilo tiste doze tablet, ki mi pomaga, da resničnost postane bolj jasna... Saj pozabim na vse skupaj in se zavem drugih pomembnejših stvari...

Samo čakam dan, ko dokončno izbrišem vse iz svoje glave in KONČNO zaživim neko bolj normalno življenje.

Do takrat pa vem, da mi bo šlo ob vsakem pogledu in ob vsaki besedi na bruhanje.