Jeza..

En osebek se pa prov zmeram pomatra, da mene sprav v slabo volo...
In znesla sm se spet na enga k ni nč kriv, sam je pa še ta velik zravn prpomogu...

Sevet bi biv brez tipov res lepši...



Kok si želim pobegnt stran od tega...

Vse je minljivo...

Vsaka stvar mine... Na žalost. Vse prav vse... Mine prijateljstvo in to te zaboli... Mine ljubezen in spet se postavi cel svet na glavo... Tudi avto nima neomejenega roka uporabe... Hiša se podere zaradi starosti... In na koncu spredvidiš, da tudi ti ne boš večno živel...

Danes imam v mislih eno osebo... Dragega prijatelja, ki nas je moral prezgodaj zapustiti... Ampak vem, da on bedi nekje nad nami, da je z nami v vsakem koraku in nam stoji ob strani... Vse lepo in prav, razen tega, da je umrl premlad in da si tega NITI SLUČAJNO ni zaslužil... Seveda je to prijateljstvo minilo zaradi nekega nemškega cepca, ki se mu je bilo pretežko ustaviti in spočiti...

Potem mine prijateljstvo, ker se ljudje tako hudičevo spremenijo, da sploh ne moreš verjeti... Nekateri samo jemljejo, ko pa jih potrebuješ ti, pa jih ni ob tebi... In to boli.

O minevanju ljubezni sploh nimam namena raspravljati, ker me vedno znova potre... Ampak sem nekje prebrala zanimivo misel... Žaluj, vendar pojdi naprej in živi življenje...

Avto je avto, hiša je hiša... "rok uporbe" je pri obeh odvisen od ljudi, ki jih imajo... nekateri se pazijo, drugi samo zanemarjajo...

In potem zasveti luč in uzrež, da tudi človek ni večen...

In zato živim življenje sedaj, v tem trenutku in grem naprej s tokom... Briga me za vse posledice in vse nesrečne trenutke... Hočem samo živeti to, kar mi je namenjeno...

Jdeme na proházku :)

Ker je bil spet lep dan, ga je bilo treba izkoristiti in se spet malček navaditi, kako je to, ko človek zabušava (smo že rahlo pozabili ta občutek:P).
No in avtocesta naju je spet vodila na Bled in na proházku (sprehod, če kdo ne ve:P) okoli jezera, ki nama je vzela cca. 2 urci hoje :$... pač je blo treba račke slikat pa kšnga lupčka vmes dobit:$.

No in ko sva se končno preborila okoli jezera naja je pot vodila samo še na kavo pa v avto... in v avtu se je tudi končalo kar se je začelo :P (misli si kar si hočeš:P)...
Vglavnem bil je lep dan in še lepši večer :) :$...

Tolk za enkrat;)

Polepšal si mi večer in ves naslednji dan...

Samo ena besedica je potrebna, da sem nenadoma začutila, kaj pomeni, ko si spet srečen....

Lahko ti rečem, da tudi jaz tebe... Pozabila sm, kako je že to, ko hočeš povedati, kaj čutiš in čutim spet v pozitivno smer...



Samo ne razočaraj me...

Prelep dan za hribe oz. kako spremeniti koleno na velikost lubenice...

Danes, v nedeljo 9.11.2008 se je dogodil pravi čudež vseh čudežev. Gdč. Maas je nekomu ratalo spraviti v hribe, natančneje na Bistriško planino (škoda, ker tega nismo dokumentirali).

Pa, da povemo nekaj malega od Bistriške planine.

Bistriška planina se nahaja na nadmorski višin 1050m. Iz parkirišča traja pot do vrha cca. 45 minut. Del poti je asfaltiran, nato pa se od melišča naprej prične makedamska pot. Že na prej omenjenem melišču se nam odpre lep razgled vse do Jamnika. Pot si lahko skrajšamo z obiranjem različnih bljižnic;)
Ko prispemo na cilj, nas na vrhu pričaka planšarska koča, ki je v "zimskem" času odprta ob nedeljah, vendar ne škoduje, če za vsak slučaj s seboj prinesete čaj...

No mi2 sva se napila zelo dobrega čaja in si namočila riti na mokrih klopcah, potem pa brž nazaj v dolino... Zaradi prijetnega sončnega dneva je bila pot e toliko bolj prijetna in oh in sploh vse kar je lahko še zraven.

Enkrat v prihodnosti pa se bova podala še na Dobrčo... ko mene nehajo zajebavta kolena...


In en lep pogled na Bistrico iz melišča...

Temu je treba narediti konec...

Konec vseh koncov, ki bo najstrašnejši zame... A ob prisotnosti njega se vse da prebroditi.
Včeraj sem bila sitna kot sam hudič, danes ni nič boljše...
A zakaj je tej stvari tako???

Mogoče zaradi prisotnosti nekoga drugega v moji glavi... To mi povzroča slabo vest. Pa ne samo to, tudi vsi spomini ki so še vedno prisotni mi povzročajo slabost.
Zato si govorim sledeči stavek iz dneva v dan in čutim da mi počasi uspeva... "Ono ne obstaja, je samo on in ti...drugo ni važno."

Počasi mi bo uspelo zbristati sence preteklosti iz glave, se poglobiti v študij in ljubiti enega in edinega človeka na svetu. O razočaranju sploh nočem razmišljati...


Zame obstaja samo eden... In kmalu se bo končala še kakšna druga zgodba... :)

Brez kave enostavno ne gre...

Ker mi je bilo danes na kroti način preprečeno dostopanje do hladilnika, z izgovorom, da bo kosilo kmalu na mizi, je v moji glavi nastala sledeča "pesmica": "O moja kavica kok te mam jest radaaaaaaa...Brez tebe sploh ne bi mogla živettttttttttt..."

Ja kdo bi komentirov, da je Desiree pravzaprav postala odvisnik, ampak to sploh ni res:). Enostavno sem prišla do zaključka, da po prekratki noči in enkratnem večeru, enem Bandidosu, zjutraj najbolj prija skodelica kave... Kajti o odvisnosti bomo pričeli govoriti v obdobju izpitov, ki se bliža nekam zelo hitro:S (ne nočem vedeti, kad je prvi....).

Ampak ja, brez doze kofeina ne gre... Če ni prave doze objemov in poljubov je to treba nadoknaditi:P Ah ja, ga že pogrešam in komaj čakam na ju3...