Lahko samo gledam v zrak in razmišljam, zakaj se je to pravzaprav zgodilo...
Očitno gremo res vsako svojo pot a, da bom izgubila nekaj najboljših prijateljev si pa nikoli nisem mislila.
Lahko samo rečem, da se je to začelo dogajati tistega "lepega" junijskega dneva po opravljeni maturi...
Vse je šlo "narazen". Pa moj šiht, pa drugi šiht, pa preveč prostega časa... in sedaj poglejmo kje smo...
Tiste trdne vezi in obljube 4ever so izginile v trenutku... In nikoli več ne bo tako kot je bilo...
Rada bi enkrat ponovila tisti majski dan (če se ne motim) v 3.letniku, ko smo se sesedle v znani zasedbi na klopco sredi Škofje Loke in imele svojo debato... Če bi vedela, da sledi to kar je sedaj, tistega trenutka nikoli ne bi želela izpustiti iz rok...
Ja no ljudje se spreminjajo, ampak nisem si mislila, da tako zelo, da lahko pozabijo na svoje prijatelje...
4 komentarji:
ljudje res presenečajo in to ne samo na dobr način in to vsepovsod, tud tam, kjer najmanj pričakuješ. samo problem ni tok v tem, kok časa se ne vidš, ampak bol v tem, kako je potem, ko se spet vidš... ali pa sem jaz samo prevelik optimist?
nč nis prevelik optimist... sej je treba bit optimist... pa ne gres se za to al se vidš al ne, fajn je že to, da maš saj stik med sabo ne pa da je vse skup kr neki...
ampak ja, ko se pa enkrat srečaš z eno osebo, se jo ful razveseliš, je pa ponavad odziv te osebe en mrzu tuš na vse skupej...
in kaj čmo narest???
to je pa vprašanje za milijon evrov...
ma odgovor na to vprašanje je neprecenljivo...
in če se kdo najde, ki zna odgovort... NEJ SE JAV!!!!
Objavite komentar