Ko te zaboli...

Pišem točno 70-to objavo na temule blogu...Lohka bi jih blo seveda več, ampak sm vse tiste, ki so določene posameznike tako zelo prizadele zbrisala, da jih ja ne bi opominjale kadarkoli bi prišli na moj blog... Evo mogoče spet ena taka...za nekatere osebke. Mogoče človek v življenju sploh ne spozna, kolikokrat se ga prizadane...dokler stvari ne izve čisto iz neke druge roke... Pa kaj, če nekoga prizadaneš, saj to res ni nič takega...O ja pa je... In zakaj je??? No da odgovorim na to vprašanje...JE...hudo je in to samo zato, ker moramo nekateri vedno pazit na to, kaj bomo reki nazaj.

Pri nekaterih ljudeh moraš paziti že samo na to, kako se obrneš, da ne povzročiš slabe volje. Kaj šele odrekanje določenih stvari...Ufff, rajše ne pomislim, kakšna "štala" bi nastala v tistem trenutku...In kakšna zamera bi se vlekla še ne vem koliko časa... A ko pa ti doživiš trenutek, ko te taisti osebek spravi v takšno slabo voljo, da bi ga va tistem trenutku najrajši (prepustite se domišljiji;))...in samo nekaj rečeš nazaj pa že imamo ogen v strehi... Veliko ljudi me je že prevečkrat prizadelo, seveda največkrat tisti, od katerih to najmanj pričakuješ... Ampak face with it... tako je in tako vedno bo. Ker če hočeš narediti eno korenito spremembo, mora biti za to zainteresiran vsak človek... Pa če je ta sprememba v zvezi med 2-ma človekoma, ali pa v skupini prijateljev...

Lahko bi še in še pisala, kaj vse me zaboli pri srcu, samo si ne upam, ker bom spet obtožena, da sem za večino stvari kriva jaz sama, da me ljudje ne upajo poklicati, ker jih baje vedno naderem, da ne upajo pisati, ker sem vedno slabe volje, ko mi kaj ne uspe...
Vendar dragi moji, morem reči, da me zelo slabo poznate...

Ne glede na to, kakšne čudovite dneve sem dajala skozi in kakšne vzpone in padce sem doživljala (od največje sreče ki je možna, do tega da se človek znajde...), znala sem ohraniti tisto dobro voljo, ki je nekateri v meni ne znate videti prav pogosto... Da me znate samo kritizirati in mi zmetati vse slabe lastnosti v obraz...ampak, da bi kdo kdaj rekel da mu/ ji vseeno nekaj pomenim... To se pa ne bo nikoli zgodilo... Ker sem očitno zmerej bla en "kriminalc" ostajam taka še naprej pa če vam je to VŠEČ ali pa NE.

Vendar tudi od vas potem želim, da mi daste mir, če vam grem tako na živce... Ker se ne brigate zame, se tudi jaz ne bom za vse vas...Če koga kaj zanima je vedno dobrodošel, da me pokliče in vpraša, če pa bo tale blog v kom spet vzbudil občutek krivde...Potem pa naj se me izogiba za vse svoje življenje in naj kuha mulo zaradi tega kar je napisano... Z nekaterimi bi najrajše v tem momentu končala zadeve, vedndar če bi kaj rekla bi bila spet jaz najgrši človek na svetu, zato ne bom tvegala.

Uživajte v tem lepem dnevu, ko vam ne težim...

Če pa more kdo komentirati, naj piše sem gor in naj mi ne mori po telefonu. HVALA.